primer

Walter S. Hadwen, dr.med.

O avtorju: Angleški zdravnik Walter S. Hadwen bil ob prehodu iz 19. v 20. stoletje velik nasprotnik Jennerjevega cepljenja proti črnim kozam v Angliji. Članek " The Fraud of Vaccination " je bil objavljen 3. januarja 1923 v reviji "Truth".

Prevara s cepljenjem

Ljudi so vzvišeno posvarili, da leži vzrok za pravkaršnji izbruh črnih koz v dejstvu, da je populacija necepljena, kljub temu da se je dr. Killick Millard pritoževal nad cepljenjem, ki naj bi bilo odgovorno za to, da so črne koze postale blažje in neodkrite, tako da se nevarnost skriva prav v cepljenih! Kot utemeljitev navaja okoliščino, da so prav cepljeni zmeraj začeli epidemije.

Izvor cepljenja

Jennerjeva ideja (* Edward Jenner, 1749-1823, angleški podeželski zdravnik in začetnik cepljenja proti črnim kozam, op.prev.) je temeljila izključno na praznoverju. Skušal ji je dati znanstveni prizvok, zato jo je poimenoval "cowpox variolae vaccinae" (kravje ošpice - bolezen, ki nima nič skupnega s črnimi kozami, torej črne koze pri kravah. Gre za besedno igro v angleščini; izraz za črne koze je smallpox, cowpox pa pomeni kravje ošpice; besedi sta podobni, bolezni pa nimata nič skupnega; op. prev.).

Latinski naziv ni ostal brez učinka. Za prestrašeno in lahkoverno prebivalstvo je bilo takrat sprejemljivo vse, kar je obljubljalo manj škodljive posledice, kot jih je imela inokulacija s povzročiteljem črnih koz (postopek, pri katerem so vsebino gnojnega mehurčka človeka, ki je zbolel za lažjo obliko bolezni, vnesli v na površini zarezano kožo osebe, ki so jo cepili; op. prev.), kar je bila v tistih časih prevladujoča praksa, ki je morila ljudi v stotinah in jo je kasneje z zakonom prepovedal parlament.

Ostalo je bila stvar ugleda. Ko stroka enkrat družno sprejme napako in jo podpira vlada, je njeno izkoreninjenje herkulski podvig, ob katerem je celo vstop bogataša v nebesa lahka naloga.

Zakon o obveznem celjenju je bil sprejet leta 1853. Še bolj strog zakon je sledil leta 1867. V letih 1871 do 1880 je umrlo za črnimi kozami 57.016 ljudi.

Primerjajte to z majhnim številom v današnjem času, ko je znatno več kot polovica populacije necepljena, in ko periodično razširjajo strašljiva opozorila o razsajanju bolezni, ki bo zmeraj znova "zagotovo prišla", pa nikdar ne pride! V letih od 1911 in 1920 je bilo samo okrog 110 primerov smrti.

Poglejmo še v najnovejše, 83. letno poročilo Registrar-General. Navaja, da je v zadnjih 15 letih za črnimi kozami umrlo 53 cepljenih oseb.

Dodatno je bilo še 92 primerov smrti, ki spadajo v razred "dvomljivih". To so tisti pacienti, ki so sami ali njihovi prijatelji zanje izjavili, da so bili cepljeni, pa jih je medicinsko osebje kljub temu zabeležilo kot "dvomljive", namesto da bi se malce potrudili in preverili v kartotekah.

Lahko torej zaključimo, da je bilo v državi v zadnjih 15 letih 145 primerov smrti zaradi črnih koz pri cepljenih osebah. V istem obdobju je bilo samo 78 primerov smrti pri necepljenih osebah.

Torej je razmerje števila primerov smrti med cepljenimi in necepljenimi osebami skoraj dva proti ena.

To je še bolj omembe vredno, če upoštevamo, da je bila v teh istih 15-ih letih Anglija v veliki meri - verjetno kakšnih 75 odstotkov - necepljena.

Nevarnosti cepljenja

v obdobju istih 15 let so iste oblasti zabeležile strašen davek 165 smrtnih primerov zaradi "črnih koz in drugih posledic cepljenja!". Na kratko, ne samo da cepljenje ni moglo rešiti smrti 145 oseb, umorilo je še nadaljnjih 165!

Torej, medtem ko je umrlo 78 oseb, ker se niso zatekli k "preventivi" je več kot dvakrat več oseb umrlo za posledicami njene uporabe. Kaj bodo rekli na to razširjevalci panike, ki so se širokoustili z "zanesljivo in neškodljivo" preventivo?

Kakor lahko jaz to razumem, je bil edini način, da se 165 ubogih malih žrtev praznoverja osemnajstega stoletja v Glochestershire zaščiti pred črnimi kozami (če bi jih sicer sploh kdaj dobili) ta, da jih umori "preventiva", še preden jih lahko napade bolezen.

V nekaterih letih je bilo uradno zabeleženo, da je več oseb ubilo cepljenje kot pa same črne koze. Razen tega pa je nezaslišano število ljudi dobilo trajne okvare, kar je dejstvo, o katerem lahko pričajo starši. Kadar pa so se črne koze zares pojavile, so bile zlahka in hitro obvladljive, in se niso nikdar razširile izven omejenega področja ali pa trajale dalj časa.

Higiena je praktično pregnala bolezen, prav tako kot je pregnala črno kugo, kolero in tifus. Zdi se, da je cepljenje, ravno nasprotno od pomoči, dejansko zaviralo umik bolezni. Registrar-General iz leta 1880 poroča, da je bila to edina kužna bolezen, kjer so zabeležili porast števila smrtnih primerov � torej po 30 letih obveznega cepljenja.

Zagovorniki cepljenja vedno navajajo epidemijo črnih koz v Gloucestru iz leta 1895/96. Mnogokrat je priložena slika tamkajšnjega pokopališča z namenom čimbolj oživiti spomin na tiste čase.

Včasih pa je navedena le trditev, da je na tem pokopališču pokopanih 279 necepljenih otrok skupaj z le enim od 8.000 otrok, ki so bili cepljeni pred ali med izbruhom epidemije.

Ta zadnji podatek je mogoče uradno pravilen, dejansko pa to ni res, kajti v tistem času sem delal v Gloucestru in se osebno seznanil s temi primeri. Imam imena in naslove 116 cepljenih otrok, starih do deset let, ki so zboleli za to boleznijo; 27 od njih jih je umrlo.

Dejstvo je, da je bila vsa tamkajšnja otroška populacija praktično necepljena populacija, cepljenih je bilo le 4% otrok, in glede na ta podatek je razumljivo, da je bilo več obolelih med tistimi otroci, ki niso bili cepljeni. Tudi med tistimi, ki jih epidemija ni prizadela, je bilo deset tisoč necepljenih otrok.

Problem je bil pereč zaradi pomanjkanja higiene, ki je bila kasneje izboljšana, toda za visoko ceno, zaradi dejstva, da je bolezen izbruhnila in se hitro razširila v veliki nehigienični osnovni šoli, kjer je prvi podlegel bolezni učitelj, ki je bil cepljen in zaradi skrajno sramotnih pogojev bolnišnice, v katero so bili ti mali bolniki prepeljani.

Izmed vseh 1.979 primerov se jih je 1.750 pojavilo v južni polovici Gloucestra, kjer je bilo omenjeno pomanjkanje higiene, med otroci iz severne polovice mesta pa domala ni bilo obolelih. Skoraj dve tretjini obolelih, to je 1.211 od 1.979 primerov, je bilo cepljenih in to kljub dejstvu, da je bil Gloucester "necepljeno mesto".

Nemčija in Filipini

Nobena evropska država nima tako strogih zakonov o cepljenju kot Nemčija. Uveljavljati so se začeli leta 1834 in zahtevali so stalno revakcinacijo. Kljub temu so črne koze v letu 1871/72 samo v Prusiji terjale 124.948 življenj. V Berlinu je 17.038 cepljenih ljudi zbolelo za to boleznijo, 2.240 izmed njih je bilo mlajših od deset let in 736 teh cepljenih otrok je umrlo.

Posebno zanimiv primer je iz Filipinov. Ko so ti otoki prišli v ameriške roke, je bil izpeljan obsežen program cepljenja.Črne koze, ki so se pojavljale med prebivalci, ki so živeli v slabih higienskih razmerah, so pojenjale sorazmerno z izboljšanjem teh razmer.

Zasluge za upad bolezni so pripisovali cepljenju, kljub temu, da so domačini obolevali manj kot cepljeni in ponovno cepljeni ameriški vojaki. Delež obolelih je bil med vojaki trikrat višji kot med necepljenimi domačini.

Seveda je bila opravljena temeljita in sistematična dezinfekcija, kot kasneje v Panami in mnogo let so bili Jennerjevi učenci ponosni na dejstvo, da so na Filipinih odpravili to bolezen.

Prekmalu so se bahali

Kljub strogim zakonom, ki zadevajo cepljenje, se je v zadnjih nekaj letih bolezen spet okrepila. Leta 1919 je bilo na Filipinih 60.612 primerov in 43.294 smrti zaradi črnih koz; ogromen davek za prebivalstvo, ki šteje nekaj manj kot 11.000.000 prebivalcev.

Kadarkoli se pojavi pomanjkanje higiene, se bolezen ne ozira na cepljenje, podobno kot (trebušni) tifus med vojno, ko so bile podobne razmere. Potem, ko so enkrat očistili Filipine, si Američani nedvomno zatiskajo oči pred mnogimi nehigieničnimi praksami.

Eno je naučiti domačine, kako je treba živeti in jih usmerjati na pravo pot, povsem drugo pa je poskrbeti, da se tega držijo. Cepljenje ni nikoli podvrženo zapostavljanju dokler zdravniški uradniki skrbijo za njegovo izvrševanje in na nek način je zabavna ugotovitev, da so Filipinci, ko so navdani z grozo ugotovili, kakšne žrtve so povzročile črne koze, napadli cepljenje kot poglavitni vzrok za tako stanje.

Odlomek, ki ga objavljamo, na izjemno nazoren način ilustrira, kako so pristaši cepljenja že v 18. stoletju zlorabljali praznoverje preprostih ljudi in kako so zdravniki že takrat uporabljali "marketinške" prijeme z izumljanjem zvenečih latinskih poimenovanj za nekatere civilizacijske bolezni, povezane s sanitarnimi in higienskimi razmerami. Ali ne velja tudi danes nekaj podobnega z izumljanjem "zvenečih" imen za bolezni, kot so SARS, ptičja gripa in podobne? Širjenje globalne panike služi temu, da bi ljudje postali vodljivi in dojemljivi za najbolj nore koncepte medicinske "znanosti" oziroma trgovce s "čudežnimi" zvarki.