---

Dopolnitev pobude Društva SVOOD in staršev v postopku
ocene ustavnosti obveznega cepljenja otrok

---

Društvo za svobodo odločanja – SVOOD
Mala čolnarska 4b
1000 Ljubljana


Ustavno sodišče Republike Slovenije
Beethovnova 10
1000 Ljubljana  


Številka: U-I-127/01
Datum: 29.11.2002



Zadeva: Replika na odgovora Vlade in Državnega zbora na
     pobudo za oceno ustavnosti prve alinee prvega
     odstavka 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB)

- z dopolnitvijo argumentacije v pobudi -


Dne 15.11.2002 je društvo na svoj sedež od Ustavnega sodišča prejelo odgovora Vlade RS (z dne 26.7.2001) in Državnega zbora RS (z dne 15.11.2001). 12 staršev - vlagateljev pobude navedenih odgovorov nismo prejeli. Iz tega sklepamo, da je sodišče društvu priznalo status udeleženca postopka in da zadošča, če pričujočo repliko, ki izraža tudi stališča vseh individualnih pobudnikov, podpiše samo društvo.

Po temeljiti preučitvi obeh navedenih odgovorov sodišču sporočamo, da se s stališči v obeh odgovorih ne strinjamo. Da bi se izognili ponavljanju naših argumentov, ki so na široko predstavljeni v sami pobudi in obsežnih prilogah, smo se osredotočili le na nekatere najbolj zavajajoče trditve Vlade in Državnega zbora.

A) Trditev Državnega zbora, da »izpodbijana zakonska določba v nobeni fazi rednega zakonodajalskega postopka ni bila kakorkoli problematizirana, ne s strani poslancev oziroma matičnega delovnega telesa, kot tudi ne s strani strokovne ali druge zainteresirane javnosti«

Gornja trditev DZ povsem ustreza resnici. Paradoksalno pa je, da Državni zbor to trditev navaja kot argument v prid zavrnitve pobude oziroma kot argument, ki naj zavrne naše trditve o protiustavnosti sedanje zakonske ureditve. Avtorji te trditve (in vsi, ki so jo formalno podprli) se očitno ne zavedajo, da so s tem izrecno priznali, da zakonodajalec v postopku pred sprejetjem izpodbijane zakonske ureditve sploh ni opravil nikakršnega »tehtanja« med ustavnimi vrednotami in dobrinami, ki so tu v očitni koliziji (konfliktu). Zavedamo se seveda, da bo to tehtanje nasprotujočih si interesov, vrednot in ustavnih pravic sedaj moralo opraviti Ustavno sodišče sámo – opozarjamo le, da tuja (zlasti nemška) ustavnosodna praksa neprestano opozarja na dolžnost zakonodajalca (in seveda že prej predlagatelja zakona), da morata to tehtanje opraviti že onadva. Zlasti vlada ima namreč na razpolago finančne, kadrovske in strokovne vire, ki ji omogočajo tovrstne naloge opraviti v širšem in globljem obsegu, kot je to možno storiti sodišču. Kadar ob tako občutljivem vprašanju, kot je tu obravnavano, to v zakonodajnem postopku sploh ni bilo storjeno, je že zgolj to lahko utemeljen razlog, da ustavno sodišče z ugotovitveno (ne razveljavitveno) odločbo izpodbijano zakonsko ureditev razglasi za neskladno z ustavo in naloži zakonodajalcu, da v določenem roku o sporni zakonski ureditvi ponovno odloča in sicer na podlagi korektno in temeljito opravljenega tehtanja vrednot in kolidirajočih ustavnih pravic, po možnosti ob pritegnitvi strokovne in druge zainteresirane javnosti.

Mislimo pa tudi, da doslej izpodbijana zakonska določba sploh ni mogla biti »problematizirana« in sicer iz dveh razlogov. Prvi razlog je nepoznavanje problematike, saj se slovenska medicinska stroka že desetletja trudi, da bi slovenski javnosti in staršem otrok obveznikov prikrila vsa dejstva, ki smo jih navedli v pobudi in so zelo dobro dokumentirana v uglednih znanstvenih publikacijah, s katerimi starši pobudniki sodišču naše trditve tudi dokazujemo, kar je razvidno že iz obsežne dokumentacije, ki smo jo priložili ustavni pobudi. Kot prvo opaznejšo izjemo v takem ravnanju slovenske medicinske stroke lahko navedemo le posvetovanje, ki ga je 17. februarja 2001 na Medicinski fakulteti organizirala Klinika za infekcijske bolezni in vročinska stanja, Klinični center Ljubljana v sodelovanju s Sekcijo za kemoterapijo Slovenskega zdravniškega društva in Društvom za svobodo odločanja – SVOOD, kjer so poleg zagovornikov obveznega cepljenja prvič lahko kolikor toliko enakopravno predstavili svoje poglede tako njegovi nasprotniki kot tudi nekateri strokovnjaki iz tujine.

Drugi razlog »neproblematiziranja« vprašanja obveznega cepljenja je v tem, da v nobeni fazi sprejemanja izpodbijanih zakonskih določb ni bila vključena NOBENA zainteresirana javnost, razen ozkega kroga strokovnjakov, ki so pri pripravi predloga zakona o nalezljivih boleznih popolnoma ignorirali vsa zdravstvena tveganja cepljenja, ki so medicinski stroki že dolgo znana in jih ne želi deliti z zainteresirano javnostjo.

Zaradi jasnosti dopolnjujemo svojo pobudo še z naslednjo argumentacijo. Čl. 22/I-1 ZNB ni protiustaven samo zaradi svojega nasprotja s kar petimi ustavnimi pravicami človeka, ampak dodatno še zaradi svojega nasprotja z načeli pravne države, kakršna izhajajo iz 2. člena ustave. Gre za eklatantno nasprotje med 2. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ ("Nihče ne sme ogrožati zdravja drugih") in izpodbijano določbo ZNB, opisano že v pobudi.

Ustavno sodišče, kot je to sámo že večkrat poudarilo, sicer ni pristojno za presojanje neskladja med zakoni samimi – razen kadar je to neskladje take narave, da že posega v ustavna načela pravne države (pravna varnost, transparentnost zakonodaje itd.). Gornji primer je prav tak. Izpodbijane določbe ZNB namreč nikakor ni mogoče šteti za lex specialis nasproti 2. členu ZZVZZ, ki bi potem (kot taka) morda lahko določila izjemo od načela 2. člena ZZVZZ, da NIHČE (torej tudi država s svojo zdravstveno službo) ne sme ogrožati zdravja drugih – recimo z argumentacijo, češ da pa se z obveznim cepljenjem to zdravje posameznikov sme ogrožati, če se s tem lahko preventivno zavaruje zdravje širše populacije.

Če bi bil čl. 22/I-1 ZNB tako koncipiran (s tako vsebino), ne bi bil v protiustavnem protislovju s čl. 2 ZZVZZ, seveda pa bi ostajalo vprašanje njegove protiustavnosti glede na citiranih pet ustavnih pravic človeka (kjer bo seveda odločilno "tehtanje ustavnih vrednot" v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, kakor ga bo opravilo ustavno sodišče). Toda čl. 22/I-1 ZNB sploh nima take vsebine oziroma sploh ni koncipiran v gornjem smislu, saj izhaja iz povsem nerealne predpostavke, da so stranski pojavi (negativni učinki na cepljene) po številu in po teži povsem zanemarljivi  in možnosti nastanka takih posledic sploh nikjer ne predvideva (npr. vprašanje odgovornosti, odškodnin itd.). Ni torej koncipiran (in po svoji normativni vsebini tudi dejansko ni tak) kot izjema od načela "nihče ne sme ogrožati zdravja drugih". Nesporno, znanstveno ugotovljeno dejstvo, da vsa cepljenja (različno – nekatera bolj, nekatera manj) ZELO HUDO OGROŽAJO ZDRAVJE, IZJEMOMA CELO ŽIVLJENJE (sicer redkih) CEPLJENIH OSEB, z zniževanjem splošne imunske odpornosti pa dolgoročno ogrožajo celo zdravje celotne cepljene populacije, to nesporno dejstvo torej zakon in tudi njegove obrazložitve državljanom prikrivajo – ne povedo nikjer, da bi bilo obvezno cepljenje uvedeno kot izjema od načela iz 2. člena ZZVZZ in s kakšnim tehtanjem ustavnih vrednot zakonodajalec ta nesporni poseg v ustavne pravice posameznikov upravičuje.

Dokler obvezno cepljenje ne bo uvedeno na tak "transparenten" in ustavne pravice ljudi spoštujoč način, je protiustavno že iz tega "zakonodajno-procesnega" razloga (nasprotje načelom pravne države), tudi če se v "tehtanje vrednot" neposredno (materialnopravno) nasproti nesporno prizadetim ustavnim pravicam še niti ne bi spuščali. Če bi bila uzakonitev obveznega cepljenja zakonodajalcu (poslancem) predložena na tak način in s tako jasno obrazložitvijo, kaj to pomeni za tangirane ustavne pravice, bi bil najprej zakonodajalec sam prisiljen opraviti "tehtanje ustavnih vrednot", ki se mu je sedaj povsem izognil, in se bi morda že sam pridružil ogromni večini evropskih držav, kjer prav zaradi takih ustavnopravnih pomislekov obveznega cepljenja otrok sploh ne poznajo (oziroma v Italiji in Franciji le za štiri bolezni, ne za deset kot pri nas). Zakonodajni postopek bi torej obvezno morali ponoviti in pri tem vključiti zainteresirano javnost. Če pa se bo zakonodajalec ponovno odločil drugače, torej v prid nadaljevanju obveznega cepljenja in to v tako širokem obsegu kot sedaj – tedaj šele bi bilo treba sprožiti postopek presoje ustavnosti takega zakona pred Ustavnim sodiščem. Ustavna sodišča v tujini namreč pogosto poudarjajo, kako pomembno je za pravilno presojo, zlasti še v tako zapletenih in občutljivih vprašanjih, da presojo ustavnopravne dopustnosti neke zakonske ureditve najprej z dolžno skrbnostjo opravi sam zakonodajalec, nato po možnosti (v primeru sporov) redna sodišča in šele na koncu, ko so vsi relevantni argumenti in protiargumenti že zbrani, kot zadnji razsodnik še ustavno sodišče.  

Iz tega zadnjega razloga Ustavnemu sodišču ponovno predlagamo razveljavitev (ali vsaj ugotovitev neustavnosti) izpodbijane določbe čl. 22/I-1 ZNB primarno zaradi njene neskladnosti z načeli pravne države (transparentne zakonodaje, sprejemane ob dolžnem upoštevanju, ne pa ob popolnem ignoriranju človekovih pravic), s čimer bi se Ustavno sodišče lahko (vsaj v tej fazi) izognilo zahtevnemu "tehtanju ustavnih vrednot" ob prizadetih petih ustavnih pravicah in zahtevalo, naj to nujno tehtanje opravi najprej demokratično izvoljeni zakonodajalec sam. V podkrepitev tega predloga opozarjamo na to, da smo v naši pobudi priložili tudi 12 prilog – fotokopij iz strokovne literature. Naj sedaj sodišče izvaja zaslišanja množice (različno mislečih) ekspertov – ali naj to temeljno delo, ki pri uvajanju zakonske obveznosti cepljenja sploh ni bilo opravljeno, najprej opravi zakonodajalec (oziroma še prej pristojno ministrstvo), skratka organi, ki so za to kadrovsko in finančno bolje ekipirani kot sodišča? Vzemimo npr. prilogo 7: v ZDA je bilo v obdobju 1991-94 registriranih skoraj 40.000 primerov stranskih pojavov po cepljenju, od katerih je bilo 2% smrtnih primerov in 12,3% hudih stranskih pojavov!! Naj ob takih podatkih (razen če jih eksperti izpodbijejo) najprej zakonodajalec odgovorno in transparentno naredi svojo presojo in sprejme svojo odločitev – če si bo upal kljub temu vztrajati pri obveznem preventivnem cepljenju otrok, bomo pa prizadeti seveda sprožili tudi postopek sodnega varstva ustavnih pravic.

Ukazati obvezno cepljenje ob znanstveno ugotovljeni gotovosti, da bo prišlo tudi do sicer redkih, a hudih okvar zdravja in celo do smrti, je povsem zanesljivo kaznivo dejanje – in to niti ne storjeno z eventualnim naklepom (ko storilec lahkomiselno misli, da prepovedana posledica ne bo nastala, pa dejanje kljub temu stori), ampak celo z direktnim naklepom: po proučitvi problematike bo zakonodajalec zanesljivo vedel, da bo njegov ukaz nekaterim redkim (vnaprej seveda neznanim) posameznikom povzročil hude okvare zdravja ali celo smrt, pa bo kljub temu tak ukaz izdal. Da bo tak ukaz izdan v zakonski obliki, njegove odgovornosti prav nič ne zmanjšuje: politične sploh ne – o tem, ali bi ga to lahko vsaj kazensko ekskulpiralo, pa se lahko začne posebna razprava. Načeloma so seveda kazniva samo protipravna ravnanja – in prav tu je bistvo vprašanja: če je neko dejanje zapovedano z zakonom, s tem še ni rečeno, da ne more biti protipravno – če je namreč tak zakon protiustaven, še zlasti, če krši tako temeljno pravico človeka, kot je to pravica do življenja ali do zdravja.

Na koncu tega dela samo še dodatno pojasnilo glede gornjega stališča, da ZNB "izhaja iz povsem nerealne predpostavke, da so stranski pojavi (negativni učinki na cepljene) po številu in po teži zanemarljivi in možnosti nastanka takih posledic sploh nikjer ne predvideva (npr. vprašanje odgovornosti, odškodnin itd.)". Želimo posebej opozoriti, da čl. 22/II in 22/III ZNB, ki govorita o kontraindikacijah, nikakor ne pomenita takega "predvidevanja možnih negativnih posledic". Nasprotno, koncepcija 22. člena ZNB je nasproti državljanom totalno zavajajoča, izhajajoča iz domnevne "vsemogočnosti medicinske znanosti": kdor ne sme biti cepljen (ker ima kontraindikacije), bo to strokovno-medicinsko ugotovljeno (in to kar nekako avtomatično – "zdravniki to že vedo"! – staršem otroka tu zakon sploh ne daje nikakršnih pravic, niti zahtevati postopek pred komisijo za kontraindikacije!!) – če so zdravniki pri tem koga spregledali, ni pomembno – vsi drugi morajo biti cepljeni brez izjeme. Če bo imel kdo smolo in bo utrpel hude okvare zdravja ali celo smrt – kaj moremo za to, napredek pač zahteva tudi žrtve!? Da, gotovo, toda civilizirani svet se tega občutljivega področja loteva drugače: dokler znanost hudih, celo tragičnih posledic množičnih cepljenj zdravih otrok ne zna in ne more izključiti, možno (čeprav še ne splošno priznano) pa je celo splošno zniževanje imunske odpornosti prebivalstva zaradi množičnih cepljenj otrok, se vsaj evropske države omejujejo na priporočanje takih množičnih cepljenj otrok, ne upajo pa si ga vsiljevati kot obveznega. Znanost je tu pač še prešibka (in bo verjetno še dolgo), zato mora vsak sam zavestno prevzeti tveganje za svojega otroka: če ga da cepiti, tvega stranske učinke, pa tudi samo bolezen, saj so cepiva le 0 do 95-odstotno uspešna (odvisno od cepiva), in še to ne trajno. Posledic in učinkov se za konkretnega otroka ne da znanstveno predvideti. Tveganje lahko torej prevzamejo le starši z lastno odločitvijo, država jim tega ne sme vsiljevati. In jim v Evropi tega tudi ne vsiljuje. Delni izjemi sta Italija in Francija, kar je posledica zgodovinskih okoliščin v obeh državah - zakonodaja o obveznosti  cepljenj, je bila v teh dveh državah sprejeta v obdobju avtokratskih režimov; v Italiji denimo, zakonodaja o obveznem cepljenju izhaja iz zakonov, sprejetih v času fašistične vladavine leta 1934. Dokler je demokratična država, ki spoštuje temeljne in z ustavo zagotovljene človekove pravice, prepričana, da so vsaj statistično taka množična cepljenja otrok bolj koristna kot škodljiva, bo pač legitimno še naprej dajala denar za propagando v tej smeri, za cepiva, za zdravstveno službo. Politiki, ki tako odločajo, in zdravniki (tisti, ki politikom danes to še priporočajo) pa seveda prevzemajo težko in nehvaležno odgovornost nasproti bodočim generacijam, ko bodo čez čas v praksi potrjeni - v znanstveni literaturi tudi že zdaj dosegljivi - podatki, da je od množičnih cepljenj zdravih otrok dolgoročno precej več zdravstvene škode kot koristi.

Ta zakonska neurejenost teh – za učinkovito varstvo ustavnih pravic človeka bistvenih – vprašanj je torej še en razlog, zakaj oziroma v čem je ZNB po našem mnenju protiustaven. Sodišču zato predlagamo razveljavitev (ali vsaj ugotovitev neustavnosti) izpodbijane določbe čl. 22/I-1 ZNB. Prvič torej zato, ker je bila ta določba vključena v veljavno zakonodajo na način, ki ni v skladu z načeli pravne države (netransparentno, brez zavedanja in opredeljene volje zakonodajalca, da s tem zavestno posega v ustavne pravice do življenja, zdravja in druge in s čim to utemeljuje), in drugič zato, ker bi bilo ob zakonskem poseganju v tako pomembne ustavne pravice (če je to ob tehtanju ustavnih dobrin in po načelu sorazmernosti sploh dopustno) potem nujno hkrati jasno urediti tudi pravice prizadetih oziroma postopke, v katerih bi ti te ogrožene temeljne človekove pravice lahko branili.

Za ilustracijo takega »tehtanja ustavnih vrednot« v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti v prilogi 1 navajamo tudi prikaz dopustnosti obveznega cepljenja otrok na primeru dveh bolezni – oslovski kašelj in hepatitis B.

B) Trditev, da so naše »navedbe o tveganju cepljenja zavajajoče«

Najprej bi želeli sodišče opozoriti, da so trditve v pobudi citirane izključno iz številnih besedil v uglednih znanstvenih medicinskih publikacijah, uradnih statističnih letopisov in podatkov, ki jih objavljajo proizvajalci cepiv sami. Pobudi smo priložili celo fotokopije nekaterih znanstvenih člankov, ki dokazujejo ravno obratno, kot trdi nasprotna stranka. Nasprotna stranka je v svojem odgovoru povsem pavšalno ponavljala argumente, ki jih uporablja medicinska stroka pri zagovarjanju množičnega cepljenja zdravih otrok, hkrati pa popolnoma ignorirala množico podatkov o izrecni škodljivosti cepljenja, ki so predstavljeni tudi v 4 strokovnih prilogah, napisanih izključno na podlagi več kot 500 referenc iz uglednih znanstvenih publikacij. S svojimi trditvami je vlada skušala utrditi vtis, da je cepljenje skrajno nedolžen zdravstveni poseg in da zato naše trditve niso točne. S tem pa je popolnoma zanikala dve pomembni dejstvi, ki sta dobro dokumentirani v strokovni literaturi in ju priznavajo zdravstvene oblasti v vseh razvitih državah:

1)    cepljenje lahko povzroči hude okvare zdravja ali celo smrt,
2)    pogostnost stranskih učinkov po cepljenju je podcenjena, saj nacionalni sistemi poročanja niso ustrezni.

Navsezadnje to dokazujejo tuje zakonske ureditve o odškodninah žrtvam cepljenja ali njihovim staršem oz. skrbnikom (glej ustavno pobudo, priloga 3) in to v državah, kjer sploh ne poznajo obveznosti cepljenja!
V podkrepitev naših stališč v prilogi 2 prilagamo v slovenščino prevedene naslove nekaterih strokovnih člankov, na poziv sodišča pa lahko dokažemo vse naše trditve z obsežno dokumentacijo iz uradnih in znanstvenih publikacij, pa naj jih stroka poskuša ovreči.

C)  Trditev, da »smo se v Sloveniji podobno kot v nekaterih drugih državah (ne pa vseh) državah odločili, da so nekatere nalezljive bolezni zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzročijo, eden od takih primerov, kjer je potrebno uveljavljati interes celotne populacije, ki ga ni mogoče zagotoviti drugače kot z obveznim cepljenjem«

Dikcija, ki jo je uporabila vlada, je popolnoma zavajujoča, saj namiguje, da imamo v Sloveniji podobno ureditev, kot v mnogih državah in da so države brez obveznega cepljenja izjeme, v resnici pa je ravno obratno. Govorimo seveda o razvitih demokratičnih državah, ne pa o državah tretjega sveta in postkomunističnih državah, ki so »podedovale« tudi to zakonsko ureditev iz avtoritarnega socialističnega sistema, prav tako kot Slovenija. V podkrepitev navajamo pregled zakonske ureditve v drugih demokratičnih državah:

Pregled zakonske ureditve obveznosti cepljenja za otroke v razvitih demokratičnih državah

država	zakonsko predpisana obveznost cepljenja za otroke	opombe*
Avstrija	ne
Belgija	ne
Danska	ne
Finska	ne
Francija	da*	za 4 bolezni
Irska	ne
Italija	da*	za 4 bolezni; v Italiji so prostovoljno cepljenje ukinili v fašističnemu režimu leta 1934
Luksemburg	ne
Nemčija	ne
Nizozemska	ne
Norveška	ne
Švedska	ne
Švica	ne
Velika Britanija	ne
Avstralija	ne
Kanada	ne
Japonska	ne
ZDA	ne*	zvezne države samostojno urejajo to področje; večina držav ima predpisano obveznost cepljenja otrok kot pogoj za vstop v šolo; starši imajo možnost uveljavljati izjeme na podlagi medicinskih, verskih in filozofskih razlogov

Tudi zadnji del trditve vlade absolutno ne drži, saj je dolgoletna praksa v navedenih demokratičnih državah, kjer množično cepljenje otrok le priporočajo, pokazala, da je možno visoko precepljenost prebivalstva povsem ustrezno vzdrževati brez zakonske prisile. Povsem logično je, da državljanom ni potrebno vsiljevati »dobrega« pod grožnjo kazenskih sankcij. Če je nekaj koristno in dobro za državljane, se večina potrudi to pridobiti kar sama od sebe.

D) Trditev, da »izbrani zdravniki praviloma na različne in staršem razumljive načine skušajo pojasniti obveznost cepljenja, vsekakor pa lahko s svojim znanjem in izkušnjami suvereno odgovorijo na vprašanja staršev«

Vse te navedbe so v hudem nasprotju z dejanskim stanjem, saj v praksi redno prihaja do vseh mogočih deviacij, ki smo jim starši kot skrbniki svojih otrok vsak dan priča. Starši od pediatrov in šolskih zdravnikov ne moremo izvedeti ničesar informativnega o cepivih in cepljenju, niti na izrecne in večkratne pozive in prošnje oziroma lahko dobimo le nepoglobljene in enostranske informacije. Starši smo zaradi svoje vloge spremljevalcev (vsaj do šolskih sistematičnih pregledov) resnični poznavalci razmer, ki vladajo v otroških in šolskih ambulantah. Tudi vlagatelji pobude sami imamo s tem bogate osebne izkušnje in vemo, da zdravniki cepitelji cepiv ne poznajo , ne poznajo njihovih stranskih učinkov (in jih tudi ne spoznajo, ko do njih že pride) in drugih škodljivih posledic. Niso seznanjeni s podatki o trajanju zaščite posameznih cepiv, ne poznajo sestave cepiv, velikokrat pa niti ne razlogov (kontraindikacij) za opustitev cepljenja. Zdravniki staršem ne znajo pojasniti koristi, ki naj bi jih prineslo cepljenje njihovemu otroku, prav tako pa ne znajo ovrednotiti in pojasniti tveganj (razen če tega morda kljub znanju zavestno nočejo). Če starši od zdravnikov - cepiteljev zahtevamo poglobljene in natančne odgovore, se večinoma odzovejo s priporočilom, naj se starši s svojimi vprašanji obrnemo na Inštitut za varovanje zdravja (IVZ). Tam starši seveda ne moremo dobiti objektivnih informacij, saj je IVZ zakonsko pooblaščen uvoznik in distributer vseh cepiv v Sloveniji in ima s tem izrazito komercialno funkcijo. In tako starši končamo brez objektivnih informacij, če se ne potrudimo in jih sami ne poiščemo v neodvisni medicinski literaturi, za kar pa večina staršev nima potrebnega znanja, nekateri pa niti možnosti. Nekateri od staršev imamo zbrano obsežno pismeno dokumentacijo, saj smo naslavljali konkretna pismena vprašanja o cepivih na izbrane pediatre in šolske zdravnike, Inštitut za varovanje zdravja, Ministrstvo za zdravstvo, Urad za zdravila in Center za zastrupitve. Iz te dokumentacije je razvidno, da poglobljenih in strokovnih odgovorov starši ne dobivamo in jih povsem očitno tudi ne moremo dobiti. Zdravniki torej izvajajo cepljenje kot zdravstveni poseg brez ustreznega strokovnega znanja.

Še več, zdravniki največkrat čas, namenjen za strokovno pojasnilo o cepljenju, porabijo za to, da staršem natančno razložijo vse o posledicah necepljenja. V večini primerov staršem razlagajo, kaj vse se lahko oziroma se bo zgodilo, če njihov otrok ne bo cepljen in bo zaradi tega zbolel za boleznijo, proti kateri cepijo. Na ta način skušajo starše ustrahovati in ne informirati. Razlaga posledic bolezni, podkrepljena s smrtnimi primeri oziroma hudimi poškodbami (ki nastanejo izjemno redko in še to pri otrocih, ki že imajo kakšno motnjo oz. bolezen), je neobjektiven in zavajajoč prikaz, katerega namen je starše prepričati v nujnost cepljenja. Pri razlagi o posledicah cepljenja pa uporabljajo zgolj statistiko, ki otroka ne obravnava kot posameznika, ampak kot številko, in argumentirajo, da se mu po verjetnostnem računu ne more zgoditi popolnoma nič.

Cepljenje šolskih otrok pa se opravlja pri sistematičnih pregledih, kamor otroci prihajajo iz šole v spremstvu učitelja in ne s starši, zato starši pri teh ("šolskih") cepljenjih nismo prisotni. Nujna posledica je, da zdravniki pred cepljenjem ne morejo biti v celoti seznanjeni z otrokovimi posebnostmi in s trenutnim zdravstvenim stanjem otroka ter družinskih članov. Povrhu vsega pa prihaja v takih razmerah celo do prisilnih cepljenj, saj z ustrahovanjem otroke prisilijo, da kljub otrokovem izrecnem nasprotovanju zaradi akutne virusne infekcije (in celo izrecnih pismenih navodilih staršev) sprejmejo injekcijo cepiva.

E) Trditve vlade o prisilnem medicinskem eksperimentiranju in medicini kot »eksaktni vedi«: »Ne moremo se strinjati z mnenjem pobudnika, da (......)  se dopušča prisilno medicinsko eksperimentiranje, ker naj bi bila večina cepiv, ki pride v množično uporabo, slabo preizkušenih« ter »Medicina je eksaktna veda, ki je tekom stoletij napredovala in razvila sodobne znanstvene posredne in neposredne metode za dokazovanje svoje uspešnosti.«

V medicinski literaturi so navedeni številni primeri medicinskega eksperimentiranja s cepivi. Proizvajalci svoja cepiva najpogosteje preizkušajo v državah tretjega sveta in pri populacijah, za katere domnevajo, da med njimi zaradi njihovega podrejenega položaja v sodobnih družbah in nizke izobrazbene ravni ne bodo naleteli na nasprotovanje. Eden takšnih primerov je bilo preizkušanje cepiva, ki naj bi nudilo odpornost na bolezen Hib (Haemophilus influenzae tipa B), na 5000 otrocih Indijancev plemena Navajo v ZDA. Preskušanje cepiva je trajalo od julija 1988 do avgusta 1990. Testna skupina 2588 otrok je prejela cepivo Hib, skupaj z DTP (davica-tetanus-oslovski kašelj) cepivom in oralnim cepivom proti otroški paralizi. V kontrolni skupini je bilo 2602 Navajo otrok, namesto placeba pa so jim dali DTP cepivo in injekcijo proti otroški paralizi. Prvi odmerek sta skupini prejeli med 42. in 90. dnevom življenja, drugi med 70. in 146. dnevom. Opazovanje po cepljenju je trajalo 269 dni. Vse, kar se je potem dogajalo z otroki, nima po uradnih podatkih nobene povezave s cepljenjem. Poskus so zaključili 2. avgusta 1990, ker so v testni skupini nastopile naslednje bolezni: bolezen Haemophilus influenzae B, vnetje možganske opne in pljučnica pri 17 na 1000 otrok ter devet primerov hudih krčev. V »kontrolni skupini« je bilo 22,8 reakcij po cepljenju na 1000 otrok, pri čemer je sedem otrok dobilo krče. V obeh skupinah so imeli poleg tega po 8 smrtnih primerov, 104 (testna skupina) oziroma 106 (kontrolna skupina) otrok je bilo treba hospitalizirati, številni so imeli virusne infekcije in krče.

Kljub katastrofalnim posledicam preizkušanja cepiva pa so avtorji poskusa nad otroci Indijancev Navajo v svoji študiji prišli do neverjetnega sklepa, da med cepljenji in smrtnimi primeri ni bilo nobene povezave, čeprav je bila v času poskusa stopnja smrtnosti med popolnoma necepljenimi otroci, ki niso sodelovali v študiji, dvakrat nižja kot med cepljenimi. Omenjeni poskus, zlasti pa izsledki študije, ilustrirajo raven znanstvene etike eksperimentatorjev s cepivi ter ne podpirajo trditev vlade in ministrstva za zdravje o uspešnosti medicine kot »eksaktne vede«.

Podobno dokazuje tudi leta 1992 ustavljeni množični eksperiment pod okriljem Svetovne zdravstvene organizacije s cepivom, ki je vsebovalo sev virusa ošpic Edmonston-Zagreb (EZ) v večjih količinah kot standardna cepiva. Otroci v nekaterih nerazvitih državah (Gvineja Bissau, Senegal, Haiti) in celo v ZDA, ki so bili vključeni v poskus,  po cepljenju sicer niso dobili ošpic, pač pa so obolevali bolj pogosto za drugimi boleznimi in celo bolj pogosto umirali. V Gvineji Bissau se je v testni skupini povečala umrljivost deklic v dveh letih po cepljenju kar za 80%. Znanstveniki so poskušali razložiti ta pojav in pri tem je prišlo na dan še nekaj drugih vznemirljivih dejstev. Ker do tedaj še nihče ni sistematično raziskoval učinka cepljenja proti ošpicam na imunski odziv dojenčkov, so bili rezultati poskusa z EZ cepivom popolnoma nepričakovani. Pri analizi dogajanj in dodatnih raziskavah so ugotovili, da živo standardno cepivo proti ošpicam pri dojenčkih oslabi imunski sistem vsaj za 3 mesece. Oslabitev imunskega odziva je največja pri tistih otrocih, ki imajo po cepljenju najmočnejši imunski odziv. Dejstvo, ki je prišlo na dan, je, da cepljenje proti ošpicam sploh ni tako nedolžen postopek in da je potrebno zelo pretehtati podatke o tveganju in koristi posameznega cepiva pri posameznemu otroku in da ni vedno najbolj pomemben cilj izkoreninjenje neke bolezni ne glede na sredstva. Eksperiment je bolj podrobno opisan v prilogi C ustavne pobude.

Poleg tega je dobro dokumentirano dejstvo, da so cepiva na splošno zelo neustrezno preskušena. Proizvajalec cepiva proti hepatitisu B je v predregistracijskih testiranjih opazoval cepljene le 4 dni po cepljenju. Podobno so preizkušali cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam le 30 dni. V medicinski literaturi lahko najdemo priznanje, da celularno cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (DTP), ki je bilo v uporabi desetletja (v Sloveniji od 1959 do 1999), po standardih, ki veljajo sedaj in če bi ga registrirali v današnjem času, NIKOLI ne bi dobilo dovoljenja za promet. V prilogi 2 prilagamo del prispevka slovenskih infektologov, objavljenega v strokovni reviji Medicinski razgledi, v katerem se lahko sodišče samo prepriča o nekakovosti celularnega DTP cepiva.

Da so cepiva neustrezno preskušena, dokazuje tudi poročilo ekspertne skupine ameriškega medicinskega inštituta (IOM) iz leta 1994, ki je ocenjevala varnost različnih cepiv. Njihove ugotovitve so bile, da »študije niso bile načrtovane za zasledovanje resnih redkih stranskih pojavov; skupno število testiranih je bilo premajhno in čas opazovanja po cepljenju prekratek, da bi zabeležili redke ali zakasnele resne stranske pojave«. Glavni zaključek ekspertne skupine je bil, da ni na voljo praktično nobene bazične raziskave, ki bi definirala biološki mehanizem okvar in smrti zaradi cepljenja na celičnem in molekularnem nivoju. Še bolj zaskrbljujoče so izjave v zaključku poročila: »Pomanjkanje ustreznih podatkov glede mnogih stranskih pojavov, ki smo jih preučevali, je bil vzrok za največjo zaskrbljenost komisije. Komisija je naletela na mnogo vrzeli in omejitev v posrednem ali neposrednem znanju o varnosti cepiv. To vključuje tudi neustrezno razumevanje bioloških mehanizmov stranskih pojavov po naravnih infekcijah in cepljenju, nezadostne ali protislovne informacije primerov iz zdravniške prakse… in neustrezne velikosti ali dolžina opazovanja v mnogih epidemioloških študijah populacij.«

F) Trditve vlade in ministrstva za zdravje o »epidemijah« otroške paralize in ošpic na Nizozemskem: »Odklanjanje cepljenja zaradi verskih in filozofskih prepričanj je zahtevalo že precej življenj. Naj omenimo primer odklanjanja cepljenja proti otroški paralizi na Nizozemskem, kjer je protestantska skupina odklonila cepljenje proti otroški paralizi. Nizozemska je žal sprejela to možnost, kar je pripeljalo do povečevanja deleža neimune populacije. Bolezen, ki je dvakrat v sedemdesetih in leta 1994 zavzela epidemijske razsežnosti, je zahtevala okoli 150 življenj ter ogromna finančna sredstva za obvladovanje epidemije.« ter »Na Nizozemskem, kjer cepljenje ni obvezno, so se v poznih devetdesetih letih pojavljale epidemije otroške paralize med pripadniki določene verske skupnosti, ki cepljenja ne dopušča. Na širšem območju Nizozemske je pred dvema letoma izbruhnila epidemija ošpic; zbolelo je več tisoč ljudi, tako na Nizozemskem kot tudi v sosednjih državah, v katerih cepljenje ni obvezno. Tudi te epidemije so zahtevale smrtne žrtve.«
 
Raziskava o domnevni epidemiji ošpic spomladi 2001 na Nizozemskem, ki so jo opravili sodelavci švicarske strokovne publikacije Aegis Impuls, je pokazala, da v tem obdobju nizozemske zdravstvene oblasti niso razglasile nikakršne epidemije. V uradnih poročilih nizozemskih zdravstvenih oblasti so podatki, da v zadnjih letih na Nizozemskem za ošpicami zboli od 1000 do 3000 ljudi na leto. Glede na 15 milijonsko populacijo pa to število doslej ni bilo razlog za razglasitev epidemije ošpic. Nadaljnja analiza je pokazala, da izraz »epidemija«  v zvezi s pojavljanjem ošpic na Nizozemskem uporabljajo predvsem senzacionalistični javni mediji, katerih vir informacij so tiskovna sporočila in okrožnice oddelkov za stike z javnostjo farmacevtskih družb, proizvajalk cepiv.

O treh primerih smrtnih žrtev, ki naj bi jih zahtevale ošpice, so omenjeni strokovnjaki zbrali naslednje podatke: za ošpicami naj bi po uradnih podatkih umrli deklici, stari 2 in 3 leta ter 17-letni fant. Po podrobnejšem osebnem poizvedovanju in analizi so  pridobili podatke, da je bila 3-letna deklica že v preteklosti večkrat hospitalizirana zaradi odpovedi ledvic. Po ponovnih težavah z ledvicami je hudo oslabljena deklica spomladi 2001 zbolela za gripo, tik pred smrtjo pa so se pojavile še ošpice. Zdravniki so kot uradni vzrok smrti navedli ošpice. Druga deklica je bila stara dve leti in pol in je imela za seboj dve operaciji na srcu. Osnovna bolezen pri tej deklici je bila bolezen srca, bolnica je šele tik pred smrtjo dobila ošpice, ki so v uradnih dokumentih postale uradni vzrok njene smrti. Pri tretjem smrtnem primeru je šlo za 17-letnega fanta, ki je prav tako imel drugo osnovno bolezen – akutni respiracijski distres sindrom, uradni vzrok njegove smrti pa se glasi: ošpice.  

Od 17. septembra do 9. oktobra 1992 je na Nizozemskem prišlo do nekaj primerov otroške paralize (poliomielitisa). 30. septembra so bile objavljene informacije o paralitični obliki otroške paralize pri dveh osebah, ki sta pripadali protestantski skupnosti kalvinistov, ki cepljenja sicer odklanjajo. Po opravljenih preiskavah so ugotovili, da je bilo 20% šolarjev, ki so obiskovali šolo skupaj z obema obolelima, nosilcev virusa, vendar niso zboleli. 16. oktobra 1992 je o tem poročal MMWR (The Morbidity and Mortality Weekly Report; gre za podatke, ki jih zbira Center za nalezljive bolezni Center for Disease Control and Prevention (CDC), Atlanta, ZDA), da je bilo vsega skupaj le 5 primerov otroške paralize, med njimi sta bila dva otroka, katerih starši so pripadniki kalvinistov, cepljena proti otroški paralizi. Ostali trije necepljeni, ki so zboleli, niso bili pripadniki verske skupnosti. Pri vseh petih obolelih niso izolirali divjega seva polio virusa III. Ta podatek kaže, da je pri obolelih očitno šlo za različico virusa, ki se nahaja v cepivu proti otroški paralizi. Avtorji poročila v Aegis Impuls ugotavljajo, da sta dva obolela in proti otroški paralizi cepljena (!) pripadnika verske ločine izločala viruse polia, ki so prisotni v cepivu, in z njim okužila necepljene. Naknadne zdravstvene preiskave so pokazale, da je bilo v šoli 20% nosilcev virusa, vendar ti kljub temu niso zboleli. To povsem jasno kaže, da so bili drugi faktorji (splošno zdravstveno stanje posameznikov, njihova telesna kondicija, zdrava prehrana, zdrav imunski sistem) bolj kot sama prisotnost virusa, pomembnejši za ohranitev zdravja tiste petine posameznikov, ki so sicer bili nosilci virusa, vendar za otroško paralizo niso zboleli.

Na tem primeru se jasno pokaže, kako pristranske informacije širijo zagovorniki cepljenja. Kajti 3.10.1992 je ugledna strokovna revija Lancet objavila poročilo o pojavu bolezni. V poročilu, objavljenem v reviji Lancet, piše dobesedno: »Nizozemske oblasti so prepričane, da je bilo okuženih nekaj 100 oseb.« »Epidemija ošpic«, opisanih 5 primerov otroške paralize in dejstvo, da sta dva otroka iz družin kalvinistov zbolela za otroško paralizo, kljub temu, da sta bila proti tej bolezni cepljena, kažejo, kako zagovorniki cepljenja manipulirajo s podatki in posredujejo javnosti izkrivljena dejstva. Ker na Nizozemskem obstaja protestantska verska skupnost kalvinistov, ki odklanja cepljenja, jih zagovorniki cepljenja in agresivni glasniki farmacevtske industrije praviloma a prióri proglašajo za povzročitelje vsakovrstnih epidemij. S tem skušajo vplivati na javno mnenje in oblikovati prepričanje o ključni vlogi cepiv pri preprečevanju nalezljivih bolezni. Mnenja, ki jih oblikujejo v oddelkih za trženje farmacevtskih družb, proizvajalk cepiv, žal nekritično povzemajo zdravstvene oblasti v posameznih državah. Naj dodamo, da v tem času na Nizozemskem zdravstvene oblasti uradno niso razglasile epidemije (pri takem številu obolelih je tudi niso mogle). »Epidemija« se je zgodila v propagadnih sporočilih farmacevtskih družb, ki so jih nekritično povzeli drugi mediji.

Trditev vlade, da naj bi otroška paraliza na Nizozemskem »dvakrat v sedemdesetih in leta 1994 zavzela epidemijske razsežnosti« in da je »zahtevala okoli 150 življenj« ne temelji na uradnih podatkih nizozemskih zdravstvenih oblasti in jo ocenjujejo kot neresnično ter kot plod izkrivljanja podatkov iz zgoraj opisanih motivov.
 

Društvo za svobodo odločanja - SVOOD in starši vlagatelji pobude glede na navedeno menimo, da so določila prve alinee prvega odstavka 22. člena ter 4. točke prvega odstavka 57. člena in drugega odstavka 57. člena ZNB, ki se nanašajo na obveznost cepljenja v nasprotju s členi 2, 17, 18, 34, 35 in 56 slovenske ustave.
 

        za Društvo za svobodo odločanja SVOOD in v imenu staršev vlagateljev pobude

            predsednik društva Dejan Križaj



D) Priloge:


Priloga 1

Preskus dopustnosti obveznega cepljenja
proti oslovskemu kašlju – po načelu sorazmernosti*
(*podatki o cepivu so vzeti iz rezultatov kliničnih študij in podatkov proizvajalca)

1)    primernost (ali se s prisilnim cepljenjem sploh da doseči omejitev in izkoreninjenje oslovskega kašlja?)

Dejstva o cepivu:
- cepivo je neučinkovito za 10 do 33% cepljenih (na leto se rodi pribl. 18.000 otrok, torej jih 1800 do 5940 s cepljenjem ne uspejo zaščititi)
- cepivo je nevarno za osebe nad 6 let, zato je prepovedana uporaba nad to starostjo!
- cepivo ima kratkotrajni učinek (ocena trajanja zaščite je po nekaterih virih 2-5, po drugih virih 4-6 let)
- zadnji odmerek prejmejo otroci pri 18. mesecu starosti in postanejo dovzetni za bolezen po nekaj letih
 Posledice:
- cepljenje prestavi bolezen na starejše otroke, mladostnike in mlade odrasle, pri njih pa zaradi omejitve cepiva ne moremo preprečiti bolezni
- mladostniki in mladi odrasli so glavni vir okužbe z oslovskim kašljem
- mnogo novorojenčkov in dojenčkov okuži zdravstveno osebje v porodnišnicah in bolnišnicah

Sklep: s tem ukrepom NE moremo doseči niti bistvene omejitve, kaj šele izkoreninjenje oslovskega kašlja

2)    nujnost (ali je prisilno cepljenje nujno?)

Dejstva:
- cepljeni otroci trenutno niso vir okužbe z oslovskim kašljem, torej niso dani pogoji za nujne ukrepe
- mnogo bolnikov je med mladostniki in mladimi odraslimi
- doživljenjske imunosti ne prinaša niti preboleli oslovski kašelj v mladosti, kaj šele cepljenje
- v demokratičnih državah praviloma ne poznajo obveznega, kaj šele prisilnega cepljenja, pa vendar imajo podobno situacijo glede oslovskega kašlja kot v Sloveniji. Oslovski kašelj tudi tam ni pogosta bolezen, do epidemij pa prihaja tudi v 98-100% precepljenih populacijah. V teh epidemijah so cepljeni v večini.

Sklep: ukrep NI nujen, ker istočasno brez omejitev živi v populaciji mnogo zares okuženih ljudi, pri katerih pa država ne predvideva nobenih ukrepov za omejitev širjenja bolezni

3)    sorazmernost (ali je ukrep prekomeren?)

Dejstva:
- cepivo Infanrix ima nekatere resne omejitve. Poleg že omenjenih je najbolj resna omejitev ta, da cepivo povzroča le nastanek serumskih protiteles (op.: v krvi), ki pa niso v nobeni povezavi z zaščito proti oslovskem kašlju - torej niso pomembna za zaščito pred to boleznijo.
- cepivo Infanrix je nevarno, ker vsebuje strupene snovi: formaldehid - znan karcenogen in povzročitelj alergij, aluminijev hidroksid (aluminij je nevrotoksičen), glutaraldehid - strupen, 2-fenoksietanol - strupen, dražljiv
- cepiva niso preskusili glede karcenogenosti, teratogenosti in vpliva na rodnost -> medicinski eksperiment
- stroka še ni razvozljala, katere komponente bakterije (ki je povzročitelj bolezni) sploh so bistvene za zaščito pred oslovskim kašljem -> medicinski eksperiment
- cepivo Infanrix ima precej resnih sistemskih stranskih učinkov: bruhanje, izguba apetita in drugi znaki, ki precej zanesljivo kažejo na encefalitis ali vnetje možganov (visoka vročina, zaspanost, razdražljivost, nemir, kolaps ali neodzivnost, dolgotrajen vreščeč jok in krči), povzroča pa tudi škodljivo preusmerjanje imunskega odziva in zato bistveno poveča možnost razvoja atopičnih (astma, rinitis, sinusitis, dermatitis, ekcemi itd.) in avtoimunskih obolenj, ki so kronične in degenerativne bolezni, med njimi tudi nekaj potencialno usodnih
- bolezen z obstoječim cepivom z omenjenimi omejitvami preprečujemo le pri majhnih otrocih nad 6. mesecem starosti, kasneje otroci torej "smejo" obolevati za oslovskim kašljem
- mladostnikom in odraslim je "dovoljeno" obolevati za oslovskim kašljem
- med seboj je v stiku veliko okuženih ljudi, ki prenašajo bolezen na druge brez kakršnihkoli zakonskih posledic

Sklep: glede na to, da je prisilno cepljenje skoncentrirano le na otroke do vključno šestega leta starosti, drugi pa lahko mirno obolevajo za boleznijo, se ustvari absurdna neenakost, ki je protiustavna (14. člen). Poleg tega so kršeni kar po vrsti tudi členi 17, 18, 34, 35, 51, 56. Ukrep je torej izrazito PREKOMEREN.



Preskus dopustnosti obveznega cepljenja
proti hepatitisu B – po načelu sorazmernosti*
(*podatki o cepivu so vzeti iz rezultatov kliničnih študij, znanstvene literature, podatkov proizvajalca in podatkov nacionalnih registrov o stranskih učinkih)

1)    primernost (ali se s prisilnim cepljenjem šestletnikov sploh da doseči omejitev in izkoreninjenje hepatitisa B?)

Dejstva:

- cepivo je neučinkovito za vsaj 5% cepljenih otrok (na leto se rodi pribl. 18.000 otrok,  torej jih 900 na leto s cepljenjem ne uspejo zaščititi);
- cepivo je za odrasle bistveno manj učinkovito, ker na to vpliva mnogo dejavnikov (starost, spol, telesna teža, kajenje, jemanje kontracepcijskih tablet itd.). V najslabšem možnem scenariju so kombinacije dejavnikov pri cepljenih takšne, da kar 75% odraslih s cepljenjem ne uspemo zaščititi;
- za cepivo ni znana dolžina zaščite (približna ocena trajanja zaščite je 5-10 let, čeprav za to ni znanstvenih dokazov), po cepljenju se količina protiteles v krvi cepljenega hitro zmanjšuje;
- trenutna strategija zdravstvenih oblasti je usmerjena na cepljenje predšolskih otrok, ki jih bolezen praviloma ne ogroža;
- otroci v Sloveniji pred uvedbo cepljenja niso obolevali za hepatitisom B;
- cepljenje otrok v Sloveniji poteka šele 3 leta;
- bolezen se ne prenaša z običajnimi socialnimi stiki;
- glavni vir okužbe z virusom hepatitisa B so odrasli v rizičnih skupinah;

Sklep: primernost ukrepa so bo pokazala po 10-15 letih, ko bodo cepljeni otroci dosegli odraslo dobo, glede na navedeno pa je že sedaj jasno, da je učinkovitost takega ukrepa v prihodnosti hudo negotova .

2)    nujnost (ali je prisilno cepljenje otrok nujno?)

Dejstva:

- otroci praviloma niso vir okužbe z virusom hepatitisa B, torej niso dani pogoji za nujne ukrepe;
- hepatitis B je v Sloveniji bolezen odraslih iz specifičnih rizičnih skupin;
- Slovenija je med državami z najnižjo obolevnostjo na svetu (tveganje bolezni za odrasle znaša 1,5 na 100.000);
- v Sloveniji ni epidemij hepatitisa B;
- zdravstvene oblasti za odrasle, ki so v rizičnih skupinah (z izjemo zdravstvenih delavcev), ne predvidevajo nikakršnih ukrepov, razen  aktivnosti za promocijo cepljenja, niti ne predvidevajo nikakršnih ukrepov za osebe, ki so vir okužbe.

Sklep: ukrep NI nujen, ker epidemiološki razlogi za cepljenje otrok sploh ne obstajajo, istočasno pa za večino odraslih iz rizičnih skupin, za katere epidemiološki razlogi obstajajo, cepljenje ni obvezno. Povsem brez omejitev živi v populaciji tudi mnogo okuženih ljudi, pri katerih pa država ne predvideva nobenih ukrepov za omejitev širjenja bolezni.


3)    sorazmernost (ali je ukrep prekomeren?)

Dejstva:

- cepivo Engerix B je nevarno, ker vsebuje strupene snovi: tiomerosal (derivat živega srebra), ki povzroča okvare živčnega in imunskega sistema ter je znan povzročitelj alergij; aluminijev hidroksid (aluminij je nevro-toksičen), beljakovine kvasovk, ki lahko zaradi parenteralne aplikacije (op.: vbrizgavanje v mišico) povzročijo hude preobčutljivostne reakcije;
- varnost cepiva so v predregistracijskih testiranjih preskušali le 4 dni, kar pomeni, da se varnost cepiva v resnici preskuša v praksi (medicinski eksperiment);
- stroka še ni ugotovila dolžine trajanja zaščite, kar pomeni, da se cepivo tudi glede te lastnosti preskuša v praksi (medicinski eksperiment);
- cepivo Engerix B ima veliko hudih stranskih učinkov (alergijski šok, angioedemi, artritis, preobčutljivostni sindrom, podoben serumski bolezni, trombocitopenija, migrena, nezavest, ohromelost, nevropatije vključno z hipestezijo, parastezijo, transverzalni mielitis, multipla skleroza, vnetje očesnega živca, Guillain-Barréjev sindrom, Bellova paraliza, napadi krčev) in po podatkih iz drugih držav lahko povzroči tudi smrt;
- večina odraslih "sme" obolevati za hepatitisom B, saj za njih niso predvideni nobeni ukrepi razen aktivnosti za promocijo cepljenja;
- med seboj je v stiku dovolj okuženih ljudi, ki prenašajo bolezen na druge brez kakršnihkoli zakonskih posledic.

Sklep: glede na to, da je obvezno cepljenje predvideno za otroke pred vstopom v šolo, otroke pa bolezen ne ogroža, večina odraslih v rizičnih skupinah pa lahko brez omejitev oboleva za boleznijo, se ustvari absurdna neenakost, ki je protiustavna (14. člen). Poleg tega so kršeni kar po vrsti tudi 17., 18., 34., 35., 51. in 56. člen ustave. Ukrep je torej izrazito PREKOMEREN.



Priloga 2 – navedba nekaterih znanstvenih člankov, v katerih se lahko prepričamo, da cepljenje ni tako varno in tako učinkovito, kot poskuša prikazati medicinska stroka

Podajamo le slovenske prevode prispevkov in podatek, kje je bil prispevek objavljen. Na pobudo sodišča bomo vso dokumentacijo priložili v celoti. Za ilustracijo prilagamo kopije iz prispevka slovenskih infektologov iz strokovne revije Medicinski razgledi (1999): Oslovski kašelj: novi pogledi na epidemiologijo, diagnostiko, zdravljenje in preprečevanje bolezni, kjer lahko preberemo povsem druge podatke, kot jih slišimo starši ob cepljenju in ki jih je vlada predstavila v svojem odgovoru.

Encefalitis* po cepljenju proti hepatitisu B – objavljeno 1999 v reviji Neurology *op. prev. - encefalitis je vnetje možganov

Cepljenje in avtoimunske bolezni –'vakcinoza': Nevarna povezava? – objavljeno 2000 v revijo Autoimmunitiy

S cepljenjem povzročene avtoimunske bolezni – objavljeno 1996 v reviji Autoimmunity

Celularna cepiva proti oslovskemu kašlju – učinkovitost in toksičnost – objavljeno 1984 v reviji Acta Paediatrica Scandinavica

Čižman M. s sodelavci: Virusni meningitis po cepljenju s cepivom proti ošpicam in mumpsu – objavljeno 1989 v reviji Pediatric Infectious Diseases Journal

Cepivo proti mumpsu in meningitis - objavljeno 1989 v reviji Lancet

Pretirana imunizacija - vedno prisotna težava - objavljeno 1976 v reviji Australian Family Physician

Japonske težave s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam – objavljeno 1994 v reviji Lancet

Glavni stranski učinki po cepljenju s cepivom proti hepatitisu B, ki je pridobljeno iz kvasovk – objavljeno 1998 v reviji Vaccine

Epidemija diabetesa in cepiva proti hepatitisu B - objavljeno 1996 v reviji New Zealand Medical Journal

Cepljenje proti rdečkam po porodu: Povezava z nastankom dolgotrajnega artritisa, nevroloških posledic in kronične prisotnosti virusa rdečk – objavljeno 1985 v reviji Journal of Infectious Diseases

Oslabitev imunskega sistema po cepljenju proti ošpicam - objavljeno 1994 v reviji Acta Paediatrica

Zmanjšana funkcija limfocitov po cepljenju proti ošpicam, mumpsu in rdečkam - objavljeno 1975 v reviji Journal of Infectious Diseases

Otekanje možganov pri miših zaradi cepiva proti oslovskemu kašlju – kvantitativno določanje in povzročitveni dejavniki cepiva – objavljeno 1985 v reviji Japanese Journal of Medical Science and Biology

Delavnica na temo nevroloških zapletov po oslovskem kašlju in cepivu proti oslovskemu kašlju – objavljeno 1990 v reviji Neuropediatrics

Za povzročitev encefalopatije* s cepivom proti oslovskemu kašlju je nujna prisotnost pertussis toksina – objavljeno 1985 v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America
* op. prev. - encefalopatija je bolezen ali motnja, ki prizadene možgane, posebno kronične degenerativne bolezni

Cepljenje proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju in nenadne smrti v Tennessiju – objavljeno 1982 v reviji Journal of Pediatrics

Plačane odškodnine prek japonskega sistema za kompenzacije, 1970-1984 - objavljeno 1987 v reviji Journal of American Medical Association

Število poročil v Registru za poročanje o stranski učinkih cepljenja (VAERS) razvrščenih po resnosti in letu poročanja, 1991-1994 , objavljeno 1997 v reviji Journal of Pediatrics

Resni stranski učinki po cepljenju, pri katerih je povezava dokazana ali je zelo verjetna - objavljeno 2000 v reviji Bulletin of World Health Organization

Stranski učinki, povezani s cepivi za otroke: dokazi za vzročno povezavo - objavljeno 1994 v reviji Journal of American Medical Association

Stranski učinki, povezani s cepivi za otroke, razen cepiva proti oslovskemu kašlju in rdečkam - objavljeno 1994 v reviji Journal of American Medical Association

Cepljenje proti tuberkulozi povzroča osteomielitis* in podkožne abscese - objavljeno 1984 v reviji Archives of Diseases in Childhood
*op. prev. – osteomielitis je infekcija kosti in kostnega mozga

Stranski učinki cepljenja proti tuberkulozi pri zdravih otrocih in otrocih z imunsko okvaro starih pod 6 let, ki so bili cepljeni s danskim  BCG cepivom (sev Kopenhagen 1331): zapleti, ki narekujejo politiko cepljenja na Švedskem - objavljeno 1993 v reviji Acta Paediatria

Razširjena BCG infekcija po cepljenju proti tuberkulozi (BCG): poročilo iz zdravniške prakse in pregledni članek

Primer resnega akutnega hepatitisa B po cepljenju – objavljeno 1994 v reviji Lancet

Disfunkcija jeter in protitelesa proti DNK po cepljenju proti hepatitisu B - objavljeno 1994 v reviji Lancet

Boj z ošpicami je izgubil močno orožje; uporaba eksperimentalnega cepiva, ki je obljubljalo obvladanje bolezni v državah tretjega sveta, je preklicana, ker je bila povezana s povečano umrljivostjo v nekaterih državah - objavljeno 1992 v reviji Science

Smrtnost otrok po cepivu proti ošpicam z večjo vsebnostjo antigenov: prospektivna študija v Senegalu – objavljeno 1991 v reviji Lancet

Dolgoročno preživetje po cepljenju z Edmonston-Zagreb cepivom v Gvineji Bissau: Povečana stopnja umrljivosti deklic – objavljeno 1993 v reviji Journal of Pediatrics

Intramuskularne injekcije v roku 30 dni od cepljenja z oralnim cepivom proti otroški paralizi – rizični dejavnik za nastanek s cepljenjem povezane paralitične oblike otroške paralize – objavljeno 1995 v reviji New England Journal of Medicine

Ocena tveganja prejema cepiva DTP (cepivo proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju) pri pojavu paralitične oblike otroške paralize v obsežni epidemiji v Omanu – objavljeno 1992 v reviji Journal of Infectious Diseases

Povzročitev otroške paralize z zaporednimi injekcijami – objavljeno 1985 v reviji Transactions of the Royal Society of Tropical Medicine and Hygiene

Izbruh epidemije paratitične oblike otroške paralize v Omanu: dokaz o obsežnem širjenju bolezni med ustrezno cepljenimi otroci – objavljeno 1991 v reviji Lancet

Izbruh epidemije ošpic pri popolnoma precepljeni populaciji srednješolcev - objavljeno 1985 v reviji New England Journal of Medicine

Blage ošpice in sekundarna neučinkovitost cepiva med izbruhom epidemije med popolnoma precepljeno populacijo - objavljeno 1990 v reviji Journal of American Medical Association

Širjenje mumpsa v popolnoma precepljeni populaciji: ovrednotenje primarne neučinkovitosti cepiva in upadanje imunosti po cepljenju - objavljeno 1994 v reviji Journal of Infectious Diseases

Spodletel poskus, da bi izkoreninili ošpice; očitni paradoks pojavljanja ošpic pri cepljenih osebah – objavljeno 1994 v reviji Archives of Internal Medicine

Hepatitis B pri otroku, ki je bil cepljen v 1. letu starosti – objavljeno 1994 v reviji Archives of Pediatric and Adolescent Medicine

Usodna infekcija hepatitisa B pri dojenčku kljub ustrezni zaščiti s cepljenjem - objavljeno 1994 v reviji Archives of Pediatric and Adolescent Medicine

- objavljeno 1997 v reviji Clinical Infectious Diseases