Vsebina:
Zdravljenje Hib
Dejavniki tveganja
Zakaj se Hib zadnjih 60 let pojavlja pogosteje?
Je Finska s pomočjo cepljenja
postala dežela brez Hib?
Zgodovina bolezni Hib
Zgodovina cepljenja proti Hib
Učinkovitost cepiva proti Hib
Cepljeni zbolijo pogosteje
Reakcije po cepljenju in posledice
Dodatki v cepivu proti Hib
Zaključek
Hib
je bolezen, ki v resnici potrebuje okrajšavo svojega naziva, saj se
njen naziv v celoti glasi: Haemophilus influenzae tipa B. Ko danes govorimo o Hib, so
prestrašeni in vznemirjeni mnogi starši, vključno z večino zdravnikov,
ker s to boleznijo skoraj izključno povezujejo meningitis (vnetje
možganskih open) ali
epiglotitis (vnetje hrustančastega poklopca za jezikom, ki med
požiranjem zapira grlo in sapnik). Dejstvo pa je, da je Hib bolezen, ki
je podobna gripi, medtem ko vnetje možganskih open ali vnetje
hrustančevega poklopca predstavljata zaplet te bolezni. Podobno je z
ošpicami, saj za meningitisom še zdaleč ne zbolijo vsi otroci, ki
dobijo ošpice. Povzročiteljica Hib je majhna, po Gramu negativna,
negibljiva »palčka« - bakterija. Inkubacijska doba traja
nekaj dni. Ker epidemij ni, so podatki o inkubacijski dobi
zelo skopi. Edini vir, kjer se nahaja povzročitelj, sta ustna in nosna
votlina.
Šolska medicina to bolezen zdravi s predpisovanjem antibiotikov. V ZDA
pri tem vse osebe, ki živijo v istem gospodinjstvu kot oboleli,
preventivno zdravijo z antibiotiki, če je med njimi necepljen otrok,
mlajši od 4 let. Ker pri Hib ne prihaja do epidemij, bolezen pa lahko
prizadene tako necepljene kot cepljene, preventivnega dajanja
antibiotikov ni mogoče razumeti drugače kot način, s katerim po eni
strani razpihujejo strah, po drugi strani pa s prodajo antibiotikov
povečujejo dobičke. Antibiotiki, tako kot cepljenja, namreč slabijo naš
imunski sistem. Če torej obstaja strah pred neko boleznijo, pa
medicinski krogi na paradoksalen način še dodatno ogrožajo naš imunski
sistem. Kako je mogoče medicino in zdravje razumeti tako narobe?
Hib se pri otrocih
večinoma začne z bolečino v grlu in vročino. So jokavi in utrujeni,
zavračajo hrano in bruhajo. Pri ustrezni oskrbi se v začetni fazi
izognemo napredovanju bolezni. Zato je treba telo kakor hitro je mogoče
»razstrupiti« in spodbuditi krvni obtok, npr. z nožnimi
kopelmi, potenjem, ogrevanjem, umivanjem itn. Prav tako je koristno, če
hkrati začnemo s homeopatskim zdravljenjem. Z boleznijo se tako
spopademo in jo odpravimo v začetnem stadiju, ne da bi otrok zbolel za
kasnejšimi zapleti
zaradi Hib.
Izjemno pomembno je
vedeti, da Hib ni vnetje možganskih open (meningitis) ali pa vnetje
poklopca v požiralniku (epiglotitis). Hib je predvsem bolezen, ki se v
normalnih okoliščinah kaže kot močan prehlad. Samo če je bil bolnik že
pred izbruhom bolezni oslabljen, denimo s predhodnimi cepljenji,
uživanjem antibiotikov, napačno prehrano itn., lahko vnetje možganskih
open ali vnetje poklopca
v požiralniku nastopita kot zaplet bolezni Hib. Podobno kot tudi pri
drugih boleznih. Tudi ošpice lahko privedejo do vnetja možganov,
toda vsak otrok, ki ima ošpice, načelno ne zboli za vnetjem možganov.
Tak zaplet je pri ošpicah pravzaprav izjemno redek pojav.
Okrog 90 % vseh Hib
obolenj nastopi pred 6. letom starosti, okrog 75 % pred 2. letom, in
okrog 50 % pred prvim letom starosti. Od 6. leta starosti ima organizem
na voljo dovolj obrambnih moči, da se spopade z infekcijo. Kot zaplet
bolezni Hib lahko vnetje možganskih open nastopi v prvih 12 do 24
mesecih, vnetje poklopca v požiralniku pa od 2. do 3. leta starosti.
Da bolezen ne ogroža vseh otrok, temveč zgolj določene »rizične
skupine«, je mogoče potrditi na podlagi statističnih podatkov. S
tem lahko ponovno ugotovimo, da je okolje (iz fr. milieu =
okolje, v katerem kdo živi) tisto, ki nas naredi bolne, in ne
povzročitelj. Znano je, da bolezen najpogosteje
nastopi v mesecih od septembra do marca, v letnem času torej, ko
je naš imunski sistem premalo odporen zaradi pomanjkanja sončne
svetlobe, hladnega in vlažnega vremena in tudi zaradi pomanjkanja
vitaminov
v hrani. Populacije, v katerih se bolezen pogosto pojavlja, so npr.
v ZDA Aljaska (otroci od 4. do 7. meseca starosti), pri Indijanci kot
so Navajo (otroci od 4. do 5. meseca) in Apači (4. do 6. meseca
starosti). V samih ZDA so ostali otroci, ko zbolijo, starejši od 12
mesecev, prav
tako na Finskem, kjer zbolijo še nekoliko starejši. Pri temnopoltih
otrocih
v ZDA je Hib dva- do štirikrat pogostejša kot pri belopoltih, prav tako
pri Indijancih, Eskimih in pri Američanih španskega porekla. Poleg tega
tam nastopi 50 % vseh primerov Hib v otroških jaslih in vrtcih. Podoben
trend se kaže tudi pri nas v srednji Evropi. Različne študije kažejo
jasno povezavo med pogostostjo bolezni in socialno-ekonomskimi
razmerami
v družinah. Otroci, ki živijo v premajhnih stanovanjih, povrh še v
gosto naseljenih območjih, pogosteje zbolijo za Hib. Drugi dejavniki,
kot npr. nizki dohodki v družini in nizka izobrazba staršev, imajo
prav tako pomembno vlogo. Vse to ponovno jasno kaže, da se povzročitelj
Hib pojavlja povsod, vendar ni nujno, da bo zbolel vsak, ki pride z
njim v stik. Nasprotno: v naših rokah je, ali bomo ostali zdravi, ali
pa bomo zboleli.
Študije iz Švedske in
Finske v vsej jasnosti potrjujejo pozitivni učinek dojenja na izbruh
bolezni. Že leta 1989 je bila objavljena prva študija iz Finske, ki jo
je 1997 potrdila druga Silferdalova študija iz Švedske, da pri otrocih,
ki so jih matere dojile vsaj šest mesecev, bolezen Hib ni možna.
Zaščitne snovi, ki jih dobi dojenček z materinim mlekom - ne da bi mati
sama prestala Hib - varujejo pred boleznijo vse do 10. leta starosti.
Različne bolezni
povzročijo večjo dovzetnost otrok za Hib, kot npr. anemija s srpastimi
eritrociti, ki se skoraj izključno pojavlja pri temnopoltih ljudeh. Hib
prav tako predstavlja dejavnik tveganja za bolnike brez vranice in
tiste, ki trpijo za hemoglobinopatijami (motnjami pri tvorbi rdečih
krvničk). Večja nevarnost je tudi med kemoterapijo pri Hodgkinovi
bolezni (vrsta raka, ki najprej prizadene bezgavke).
Kot lahko ugotovimo,
je v vsakem od teh primerov imunski sistem močno prizadet. Šele in
zgolj takrat se lahko razvije Hib. Če bi bila bolezen zlahka
nalezljiva, bi za Hib zbolelo mnogo več
otrok, saj je veliko ljudi nosilcev bakterij Hib, vendar ostanejo
zdravi. Kot smo ugotovili, imajo svojo vlogo tudi genetski dejavniki
(npr. pogostost bolezni pri Eskimih, Indijancih). Če seštejemo vse
dejavnike tveganja, je nevarnost obolenja neprimerno večja. Žal
pa je to pogosto že vnaprej programirano. Tako nastane spirala
genetskih dejavnikov, različnih osnovnih bolezni in družbenoekonomskih
okoliščin. Vlade različnih dežel so dožne, da to spiralo tveganja
prekinejo s pomočjo zdravstvenih in socialnih ukrepov. Kar ne bi
privedlo
zgolj k odpravi Hib, temveč bi imelo celo vrsto drugih pozitivnih
učinkov, kamor sodi celo manjša stopnja kriminalitete. Finančno bi bilo
to mnogo bolj smiselno kot cepljenje, ki vse vpletene veliko stane,
nima pa nobenega pozitivnega vpliva na samo bolezen, kaj šele,
da bi jo preprečevalo.
Zakaj se Hib zadnjih 60 let pojavlja pogosteje?
Na videz se nihče ne vpraša, zakaj se je v zadnjih 60 letih v razvitih
deželah kot je npr. Evropa število invazivnih infekcij (okužbe, ki so
posledica v telo vdirajočih povzročiteljev, večinoma bakterij) zelo
povečalo. Smith in Haynes sta objavila prve izsledke, ki kažejo,
da je samo od 1942 do 1968 število invazivnih Hib okužb naraslo za 399
odstotkov. Te rezultate so potrdili tudi drugi avtorji, med njimi 1991
Bjume. Edini vzrok za ta pojav je uvedba DTP cepljenja (DTP =
di-te-per; kombinirano trojno cepivo, ki naj bi hkrati zagotovilo
odpornost proti davici [diphtheria], tetanusu in oslovskemu kašlju
[pertussis]). Kajti število dojenčkov se v tem obdobju ni povečalo in
tudi sicer ni prišlo do nobenih drugih, omembe vrednih sprememb. V
omenjenem obdobju so
bila uvedena množična DTP cepljenja. Še ena točka govori v prid tej
tezi: Švedska je leta 1979 prekinila s cepljenjem proti oslovskemu
kašlju, da bi izpeljala raziskave o učinkovitosti in posledicah
cepljenja. Raziskave so prekinili, cepljenja proti oslovskemu kašlju pa
vse do danes niso ponovno uvedli, saj jih je od 2800 testiranih otrok
11 dobilo invazivne bolezni, 4 otroci pa so umrli. V kontrolni skupini
necepljenih ni umrl noben otrok in tudi nihče med njimi ni dobil
invazivne infekcije. Pogostost invazivnih obolenj pri otrocih med
6. in 11. mesecem starosti, ki se razvijejo po dveh ali treh DTP
cepljenjih, je za našo uradno medicino
normalna in je tudi ne zanika.
Craighead je že 1975
poročal o povečanju obolenj po cepljenjih z inaktiviranimi virusnimi
ali bakterijskimi cepivi, tako imenovanih »mrtvih cepiv«.
Nadaljnji dokaz za to tezo je tudi Japonska, ki je starostno mejo
cepljenja otro k z nekaj mesecev prestavila na dve leti,
zaradi česar se je nenadoma zelo povečala pogostost invazivnih bolezni
pri otrocih, starih od 2 do 3 leta. Na Švedskem se je med 1981 in 1996
potrojilo število hudih vnetij pljuč, prav tako po uvedbi cepljenj
proti
Hib. Skupno število bakterijskih vnetij možganskih open, ki naj bi ga
preprečevalo cepljenje proti Hib, se v tem času ni bistveno zmanjšalo.
Zamenjali so se le povzročitelji te bolezni.
Griffin je s svojimi
sodelavci 1992 objavil članek, v katerem je potrdil znatno povečanje
invazivnih bakterijskih infekcij,
vključno Hib, v prvih sedmih dneh, med 8. in 14. in med 15. do
28. dnevom po cepljenju z DTP. Ta pogostost je v starostni skupini
otrok od 6 do 11 mesecev dosegla vrhunec. S to zgodnjo in vseobsegajočo
cepilno vnemo, katere rezultat je večja dovzetnost za infekcije, ki jim
sledi uživanje antibiotikov, imunski sistem naših otrok oslabi, nevarne
povzročitelje pa naravnost selekcionira. Namesto tega bi se morali
osredotočiti na zdravo prehrano, dojenje in higieno.
Smo si torej sami
umetno ustvarili bolezni Hib? In se skušamo zdaj s cepljenji lotiti
znakov te bolezni, ki nikoli ne doseže svojega cilja, ker smo se znašli
sredi verižne reakcije, ki jo trmasto
vzdržujejo zdravniki s cepljenji?
Je
Finska s pomočjo cepljenja postala dežela brez Hib?
Staršem, ki so skeptični do koristnosti cepljenj, kot dober primer
vedno znova omenjajo Finsko. Navidez naj bi tam
zaradi neumornih cepilnih akcij med majhnimi otroki iztrebili
bolezni Hib. Pa si dejstva na Finskem oglejmo nekoliko bližje.
V letih 1986/87 so v
tej severni deželi uvedli prva Hib cepljenja. Sestavljajo ga trije
odmerki PRP-D v 3., 4., in 6. mesecu starosti in
dodatno cepljenje od 14. do 18. meseca starosti. Precepljenost je
bila 50 - odstotna. V letih 1988/89 so vse dojenčke v 4. in
6. mesecu starosti cepili z dvema odmerkoma. Od 1990 cepijo v
4. in 6. mesecu starosti samo še s PRP-T . Hib -
cepiva so zmeraj vbrizgali skupaj z drugimi rutinskimi cepljenji,
vendar v različne dele telesa. Cepili so več kot 90 % dojenčkov. Vendar
moramo biti pri navedbah o stopnji precepljenosti otrok zelo previdni.
V resnici gre namreč zgolj za grobe ocene. Edini, ki bi lahko
razjasnili te podatke, so proizvajalci cepiva, ki bi lahko objavili
natančno število prodanih odmerkov. Farmacevtska podjetja pa so se raje
odločila, da bodo o tem modro molčala.
Med 1950 in 1954 ter
med 1980 in 1984 se je na Finskem povečalo število primerov meningitisa
- vnetij možganskih open po Hib
pri otrocih v starostni skupini do 4 let za 130 %. Med 1946 in 1950 ter
med 1976 in 1980 celo za 270 %. Po tem vrhuncu se je število primerov
postopoma zmanjšalo: 22 v letu 1987, 9 v 1988, 4 v 1989 in 3 v 1990.
Leta 1991 ni bilo nobenega primera meningitisa v povezavi z Hib. Nihče
pa si ne zastavi vprašanja, zakaj tudi pri necepljenih otrocih ni bilo
nobenega primera Hib! Ker so cepljeni, če predpostavimo, da bi bilo
cepljenje učinkovito, kljub temu lahko nosilci Hib, se število
povzročiteljev med prebivalstvom torej ni zmanjšalo.
Podobne študije so
tudi iz Irske in Anglije (1992). Tudi tam bi bilo mogoče pričakovati,
da bodo ob več kot 90 % deležu precepljenih otrok zboleli samo
necepljeni. Dejstvo, da je bolezen Hib v nekaterih deželah skoraj
povsem izginila, ima lahko druge razloge kot pa cepljenje. Gre namreč
za selitev meningokoknih B bolezni iz severozahodne Evrope. Analiza na
Norveškem, Nizozemskem, Islandiji, Farskih otokih, na Danskem, v
Angliji in Walesu je pokazala, da je vrsta Neisseria meningitidis tipa
B:15:P1.16 postala pogostejša in je privedla do porasta pogostosti
meningokoknih bolezni. S cepljenjem proti Hib torej ta bolezen nikakor
ni izginila, temveč je le spremenila svojo pot. Peltola je v članku,
objavljenem leta 1993 v reviji Lancet ugotovil, da se
število invazivnih okužb, vključno z vnetjem možganskih open, na
Finskem ni zmanjšalo, temveč se zdaj
- namesto v kapsularni obliki Hib - pojavlja pri cepljenih otrocih v
nekapsularni obliki Hib. Staršem te podatke prikrivajo, namesto tega
pa nam kažejo grafikone o upadanju bolezni v povezavi z navidezno
učinkovitostjo cepljenj.
V isti okvir spada
tudi članek Michaelsa in Alija, ki sta ga objavila 1993, v katerem
pokažeta naraščanje bolezni Hib od 1976 do 1977, ki mu je sledil hiter
upad še pred uvedbo cepljenja. Ta velik upad je bil zelo izrazit v
starostni skupini, ki sploh ni bila cepljena. V tem primeru so Hib
cepljenje uvedli po upadu bolezni. Toda kdo od staršev sploh ve za to?
In koga od pediatrov, ki cepijo, so o tem obvestili?
Med pandemijo gripe 1889 je Richard Pfeiffer kot prvi izoliral
bakterijo Hib v izločku nekega bolnika, ki je umrl za gripo. Bil je
prepričan, da je odkril povzročitelja gripe. Svoje odkritje je objavil
pod nazivom »Pfeiffer-bazillus«. Bakterija se je v
različnih okoljih le s težavo razmnoževala. Šele med veliko epidemijo
gripe 1918/19 je postalo splošno znano, da ta nova bakterija pogosto
živi v normalni bakterijski flori človekovega dihalnega trakta in da ne
povzroča gripe.
1920 so Winslow in
njegovi sodelavci poimenovali novi organizem »Haemophilus«,
da bi poudarili njegovo potrebo po krvnih faktorjih rasti X in Y.
(Beseda »haemophilus« izhaja iz grščine in pomeni
»ljubitelj krvi«.) Čeprav je bilo že takrat znano, da
povzročitelj nima nič skupnega z gripo, so ohranili zavajajoče ime
»influenzae« in ga vse do danes niso spremenili.
Današnje razumevanje
imunologije in mikrobiologije o Hib temelji na delu Margaret Pittman iz
zgodnjih tridesetih let. Odkrila je dve različni skupini
povzročiteljev: kapsularno in nekapsularno obliko bakterijskih verig. V
verigah bakterij z ovojnico (kapsularna oblika) je našla šest različnih
povzročiteljev (antigenically distinct serotypes), poimenovala jih je
po abecednem redu od a do f. Prav tako je opazila, da je povzročitelje
Haemophilus influenzae tipa B mogoče potrditi predvsem pri mladih
bolnikih z meningitisom v krvi, možganih in hrbtnem mozgu, pri odraslih
pa pretežno kot nekapsularno obliko bakterije v zgornjih dihalni poteh.
Zgodovina cepljenja proti
Hib
Prvo cepivo proti Hib je bilo PRP cepivo
(polyribosyl-ribitol-phosphat), ki so ga najprej dovolili v ZDA aprila
1985 za vse otroke od 2 do 5 let starosti. V decembru 1987 so sprostili
PRP-D cepivo. Za razliko od PRP
cepiva to cepivo vsebuje še toksoid davice. To
cepivo sta 1980 razvila Schneerson in Robbins, izdeloval pa ga je
Connaught Laboratories. Bilo je prvo cepivo, s katerim so smeli cepiti
otroke od 2 meseca starosti.
Danes Hib cepiva
praviloma vsebujejo toksoide davice ali tetanusa, včasih pa tudi
bakterije oslovskega kašlja ali inaktiviran virus otroške paralize.
Vbrizgajo torej molekulo sladkorja iz ovojnice bakterije, ki je speta z
beljakovinsko molekulo. Že v sedemdesetih letih so na Finskem razvijali
cepiva proti Hib. Del, ki povzroči bolezen pri kapsularni obliki
povzročitelja je hidrofilna polisaharidna ovojnica celične stene
bakterije, tako imenovani PRP . Ker se je ta PRP
pokazal kot neodvisen od T - imunskega
odziva in je stimuliral samo B -
imunski odziv , ni prišlo do nobenega imunološkega odgovora.
Otroci, mlajši od 2 let, katerih imunski sistem še ni dovolj dozorel,
tako in tako - še posebej pa ne v takih okoliščinah - ne morejo tvoriti
imunskega odgovora. Poleg tega je večina primerov bolezni nastopila
pred drugim letom starosti. Iz teh razlogov so otroke cepili šele po
drugem letu starosti, da se pri mlajših otrocih ne bi pokazala
neučinkovitost cepiva.
Ker so se teh
pomanjkljivosti v znanosti zelo dobro zavedali, so razvili drugo
generacijo cepiv Hib, tako imenovana
konjugirana cepiva . Pri teh je kapsularni polisaharid PRP vezan na
prenašalno beljakovino (»carrier protein«), za kar se zdita
še posebej primerna toksoida davice in tetanusa. Odkar so ga uvedli, so
glasila mednarodnih zdravstvenih organizacij polna hvalnic o tem
cepivu. Z njim naj bi človeštvu navidez prihranili neskončno trpljenje
in na stotine obolenj in smrtnih primerov.
V Nemčiji je bilo 1998
prijavljenih okrog 60 primerov meningitisa in epiglotitisa, pri čemer
so med 21 preiskanimi primeri ugotovili, da v treh (14%) primerih
povzročitelj Hib ni bil kapsularni tip B. Med laboratorijskimi
preiskavami pri otrocih, mlajših od 10 let, so le dobrih 50 % primerov
pripisali kapsularnemu tipu B. Torej veliko hrupa za nič?
Pri tem je najbolj
nenavadno, da pred uvedbo Hib cepiva nobena država ni imela
zanesljivega sistema obveznega prijavljanja primerov te bolezni. Tako
sodijo vsi »uspešno preprečeni izbruhi bolezni« v primeru
Hib v svet domišljije. Leta 1992 je prof. dr. W. Stögman z otroške
klinike na Dunaju priznal: »Ker v Avstriji doslej nismo imeli
obveznosti javljanja za okužbe
z Hib, žal ne obstajajo natančne statistike o pogostosti okužb.«
Ta izjava velja tudi za druge države. Vendar zdravnike, ki zagovarjajo
Hib cepljenje, to ne ovira pri pripovedovanju o »strahotnih,
vendar uspešno preprečenih« primerih bolezni.
Na tem mestu velja
omeniti cepiva proti davici in tetanusu. Glede na naravo oziroma
biološke lastnosti obeh povzročiteljev, načelno ne more priti do
imunosti. Obe cepivi namreč sodita v skupino toksoidnih cepiv, kar
pomeni, da ne vbrizgajo povzročiteljev - mikrobov,
temveč njihove spremenjene strupe - toksoide. V naravi človekovega
organizma pa je, da ne more postati imun na strupe. Določen organizem
utegne prenesti nekoliko večjo količino strupov kot drugi, imunosti
pa ne more zagotoviti. To vidimo pri tistih, ki kljub cepljenju
zbolijo. Človek lahko večkrat zboli za davico ali tetanusom. Če torej
sama bolezen ne zagotovi imunosti, le kako bi jo lahko zagotovila
cepljenja?
Izhajajoč iz
kapsularnega povzročitelja Hib in njegove vezave na toksoid davice ali
tetanusa ter iz same narave povzročitelja Hib, je logičen sklep, da
tudi cepljenje proti Hib ni učinkovito. Kajti tudi po okužbi s Hib ne
pride do imunosti. Možnosti ponovnega obolenja ni mogoče izključiti.
Prof. dr. Ingomar Mutz iz Leobna pravi: »Pri dojenčku po Hib
okužbi in tudi po prebolelem Hib meningitisu ni mogoče potrditi obstoja
protiteles.« Ali lahko potem
prof. Mutz razloži, kako naj cepljenje zagotovi imunost?
Bakterije Haemophilus
pri zdravih ljudeh predstavljajo okrog 5 - 10 % bakterij v žrelu, ne da
bi povzročile bolezen. Ali
ni čas, da se streznimo in zaznamo prave razloge za nastanek te
bolezni?
Epidemij Hib ni bilo
nikoli, ker bolezen - tako kot vsaka bolezen - potrebuje določene
pogoje. Največ, kar se je zgodilo, je bilo, da so se v roku 30 dni v
istem gospodinjstvu pojavili primeri bolezni, kar spet govori v prid
temu, da je za njen nastanek pogoj isto okolje.
Učinkovitost
cepiva proti Hib
Prvo cepivo proti Hib, ki so ga v ZDA začeli uporabljati 1985,
dovoljenja sicer ni dobilo na podlagi kliničnih raziskav v ZDA, temveč
je temeljilo na finski študiji. To študijo, ki jo je izdelal Peltola s
sodelavci 1977, zagovorniki cepljenja še danes radi citirajo. Oglejmo
si jo nekoliko pobliže: cepivo ne nudi zaščite otrokom, mlajšim od 24
mesecev (cepili so namreč otroke, starejše od dveh let), prav v tej
starosti pa se pojavi 75 %
možganskih vnetij, ki jih pogojuje Hib. V finski študiji sta sodelovali
dve skupini po 48 977 otrok, starih od treh mesecev do 5 let. Temu
primerno kontrolna skupina ni prejela placeba, temveč cepivo proti
meningokoku tipa A. S tem so - kako praktično - hkrati testirali kar
dve cepivi ! Tako prirejene študije pomagajo zamegliti stranske učinke
cepiv, saj so otroci v kontrolni skupini prejeli enake kemične
sestavine kot cepivo, ki naj bi ga testirali. Iz študije povsem uradno
izhaja,
da je bilo cepivo 90% učinkovito, vendar ne pri otrocih od 3. do 17.
meseca starosti. Ker pa bolezen nastopi predvsem pri otrocih
mlajših od dveh let, je ta študija naravnost smešna. To je podobno,
kot če bi planincu ponudili rešilni obroč, ki ga zaradi
pomanjkanja
vode ne more uporabiti, kljub temu pa bi se statistično pokazalo, da
so rešilni obroči v gorah stoodstotno učinkoviti.
Na reakcije po
cepljenju so »iz previdnosti« pregledali samo 1000 otrok,
to je po 500 iz vsake skupine, 499 pa so jih testirali na tvorbo
protiteles. Resnih stranskih učinkov domnevno ni bilo, čeprav je en
otrok doživel anafilaktični šok. Če ta
rezultat preračunamo na 1000 otrok, je to vse prej kot malo.
Ker so dejstva o
pomanjkljivo dokazani učinkovitost cepiva poleg farmacevtski industriji
postala znana tudi staršem, so decembra 1987 v ZDA odobrili uporabo
druge različice cepiva Hib, to je PRP-D . Tudi
za to dovoljenje niso bile potrebne ameriške študije, temveč so kot
kriterij ponovno vzeli neko
finsko študijo. Tokrat je v študiji sodelovalo 30 000 otrok (le
od kod jemljejo Finci vedno znova toliko otrok za svoje študije?),
od katerih so jih - ponovno »iz previdnosti« - naknadno
pregledali samo 99. Poleg tega tudi v tem primeru ni šlo za pravo
študijo, saj je kontrolna skupina prejela tri cepiva proti DTP (trojno
cepivo davica, tetanus, oslovski kašelj) in proti otroški paralizi. Med
99 otroki so zabeležili 20 hudih reakcij, med njimi je en trimesečni
otrok po cepljenju dobil krče, drug otrok se tri ure po cepljenju ni
več odzival. V skupini, ki so jo cepili proti Hib, so v 40 % poročali o
povečani razdražljivosti, glede na 23 % v kontrolni skupini. Pri tem ne
smemo pozabiti, da so v
»kontrolni skupini« namesto placeba prav tako prejeli štiri
cepiva. Kljub temu to študijo, ki jo je vodil Eskola, še danes navajajo
kot dokaz o učinkovitosti in neškodljivosti Hib cepiva.
ZDA se pri odobritvi
cepiva torej sklicujejo na finske študije, ki pri podrobni analizi niti
približno ne dokazujejo, da cepivo nudi zaščito. Nemške in švicarske
oblasti se sklicujejo na ZDA, avstrijske pa spet na nemške in
švicarske. Celoten scenarij je smešen, kar pa je staršem ostalo
popolnoma prikrito. Spominja na hišo brez temeljev.
Cepljeni zbolijo pogosteje
Mnogo študij je malo po uvedbi te druge generacije cepiva pokazalo, da
ni nikakršnih dokazov o učinkovitosti, temveč da 2 - 3 tedne po
cepljenju nastopi t.i. »okno« za nastanek invazivnih okužb.
Granoff je s sodelavci analiziral 228 poročil o boleznih, ki jih je
povzročil Haemophilus influenzae B pri cepljenih otrocih. O največjem
deležu teh primerov so poročali v dveh mesecih po
cepljenju, pri čemer je deset primerov nastopilo v 72 urah po
cepljenju.
V tej raziskavi se cepivo ni izkazalo kot sredstvo, ki preprečuje
bolezen. Nasprotno, verjetno je bilo prav cepivo vzrok, da se je
bolezen
pojavila.
Granoff je objavil še
eno študijo, ki je pokazala, da je od 55 otrok, ki so zboleli za Hib v
treh tednih po cepljenju, 39 otrok dobilo vnetje možganske opne, od
katerih so trije umrli, šest pa jih ima nevrološke poškodbe.
Študija, ki jo je leta
1990 objavil Ward, je poskrbela za vznemirjenje. Avtor je cepil 2102
Eskimov s PRP-D cepivom. Ugotovil je, da cepivo ne nudi nobene
signifikantne zaščite. V tej študiji so necepljeni manj zbolevali za
Hib kot cepljeni. V skupini cepljenih je bilo več primerov vnetja
možganske opne in nenadne smrti otrok kot v kontrolni skupini. Pri vseh
teh rezultatih se zastavlja vprašanje, kako je sploh lahko bila
objavljena finska študija, ki je cepivu priznala učinkovitost brez
reakcij po cepljenju.
Verjetno najbolj
razvpito in brezobzirno študijo s cepivom Hib so opravili od julija
1988 do avgusta 1990 na 5000 otrocih Indijancev plemena Navajo v ZDA.
2602 Navajo otrok je bilo v kontrolni skupini. Kot
»placebo« so jim dali DTP cepivo in injekcijo proti otroški
paralizi. V testirani skupini, v kateri je bilo 2588 otrok, so prejeli
cepivo Hib z DTP cepivom in oralno cepivo proti otroški paralizi. Prvi
odmerek so prejeli med 42. in 90. dnevom življenja, drugi med 70. in
146. dnevom. Opazovanje po cepljenju je trajalo 269 dni. Vse, kar se je
potem dogajalo z otroci, nima po uradnih podatkih nobene povezave s
cepljenjem.
Poskus so zaključili
2. avgusta 1990, ker so v testirani skupini nastopile: bolezen
Haemophilus influenzae B, vnetje možganske opne in pljučnica pri 17 na
1000 otrok ter devet primerov hudih krčev. V »kontrolni
skupini« je bilo 22,8 reakcij po cepljenju na 1000 otrok, pri
čemer je sedem otrok dobilo krče.
V obeh skupinah so
imeli poleg tega po 8 smrtnih primerov, 104 (testna skupina) oziroma
106 (kontrolna skupina) otrok je bilo treba hospitalizirati, številni
so imeli virusne infekcije in krče. Mnogi primeri invazivnih bolezni v
obeh skupinah
jasno kažejo, da se te bolezni lahko pojavijo šele s slabljenjem
imunskega sistema. Avtorji v svoji analizi niso upoštevali, da je bilo
število smrtnih primerov in krčev skoraj identično. Prišli so do
preprostega sklepa, da med cepljenji in smrtnimi primeri ni nobene
povezave, čeprav je bila takrat stopnja smrtnosti med popolnoma
necepljenimi otroci, ki niso sodelovali v študiji, dvakrat nižja.
Reakcije po cepljenju in posledice
Kot reakcije po cepljenju lahko nastopijo: reakcije na mestu vboda kot
rdečica, oteklina, bolečina, razdražljivost, neutolažljiv vreščeč jok,
vročina, odrgninsko vnetje (volk), izpuščaji, pomanjkanje teka,
bruhanje, driska, vnetje srednjega ušesa, napadi krčev, Guillain-Barréjev sindrom , alergija,
glavobol, diabetes, kolaps, Haemophilus influenzae tipa B, vnetje
možganske opne, bolezni dihalnih poti, motnje
strjevanja krvi, nevrološki zapleti kot motnje delovanja čutil,
paraliza, sindrom nenadne smrti dojenčka.
Classen je leta 1998
objavil študijo, ki je pokazala, da je pri otrocih, cepljenih s cepivom
proti Hib, znatno večje tveganje, da dobijo
diabetes tipa I . Ugotovil je, da do 10. leta starosti med 1724
cepljenimi en otrok zboli za sladkorno boleznijo. Izsledkov študije iz
Finske, ki naj bi na 250.000 otrocih dokazala nasprotno, zaradi
metodoloških pomanjkljivosti ni bilo mogoče niti ovrednotiti.
V času od junija 1990
do konca leta 1993 je samo Paul-Erlich Institut v Nemčiji zbral
poročila o 514 stranskih učinkih po cepljenju s Hib cepivom. 260 teh
poročil je bilo iz Nemčije, ostala predvsem iz ZDA, Kanade in Anglije.
Spekter reakcij sega od lokalnih reakcij, različnih sistemskih reakcij,
vključno z nevrološkimi motnjami in alergijskimi reakcijami, pa vse do
smrtnih primerov, ki so v časovni povezavi s cepljenjem proti Hib.
Prijavljeni primeri vključujejo tudi nastop infekcij, vključno z
boleznijo Haemophilus influenzae tipa B po
cepljenju s cepivom proti Hib.
Diagram 1 jasno kaže, kako se je vsako leto povečalo
število stranskih učinkov, kar se ujema z naraščanjem deleža cepljenih
(število poškodb po cepljenju s Hib cepivom, ki so jih prijavili
Inštitutu Paul-Erlich v časovnem obdobju od junija 1990 do konca leta
1993):
Nemško
združenje za odpravljanje virusnih bolezni - DVV (Deutsche Vereinigung
zur Bekämpfung der Viruserkrankungen) je te podatke objavilo na
skupnem posvetu z Nemškim zelenim križem, ki ga je leta 1994 pripravil
Paul-Erlich Institut. Kot odgovor na podatke o velikem številu reakcij
po cepljenju se je pojavila pomirjujoča razlaga, da gre konec
koncev za neznatno število primerov. Če pa primerjamo število
zbolelih s hudimi zapleti po Hib s številom prijavljenih reakcij po
cepljenju, potem je bilo več stranskih učinkov po cepljenju kot pa
primerov zapletov po bolezni Hib. Poleg tega Paul-Erlich Institut vedno
znova poudarja, da gre pri prijavljenih primerih zgolj za 5% dejanskih
stranskih učinkov, ker še zdaleč ne prijavijo vseh.
V tabeli 1 so navedene različne »neželene
reakcije«, ki jih navaja Paul-Erlich Institut (seznam poškodb po
cepljenju s Hib cepivom od junija 1990 do konca 1993):
Reakcije po cepljenju
|
število
|
alergije
|
76
|
smrt
|
64
|
vročina
|
101
|
drugi stranski učinki
|
46
|
stranski učinki po injekciji
|
52
|
bolezni srca in krvnega obtoka
|
18
|
bolezni prebavnega trakta
|
42
|
bolezni limfnega sistema
|
22
|
motnje metabolizma in endokrinih žlez
|
3
|
bolezni skeletne muskulature
|
19
|
motnje živčnega sistema:
krč
brez vročine
vročinski krč
druge
|
49
22
63
|
bolezni dihalnih organov
|
31
|
kožne bolezni
|
21
|
bolezni urogenitalnega sistema
|
4
|
okužbe:
Hib - meningitis
Hib - infekcija (brez meningitisa)
druge (brez Hib - okužbe)
|
|
Vedno znova poročajo o primerih bolezni po Hib cepljenju, tako tudi po
cepljenju z novim konjugiranim cepivom
. V ZDA in mnogih zahodnoevropskih državah se je tveganje za razvoj
bolezni močno povečalo z uvedbo cepljenj proti Hib, na Finskem za okrog
60 %, v ZDA za 20 - 27 tisoč primerov v obdobju desetih let. Več kot je
bilo porabljenih odmerkov cepiva proti Hib, toliko večja je pojavnost
sladkorne bolezni pri otrocih.
Že leta 1971 so bila
prva poročila, da se število primerov bolezni Hib povečuje tudi po
cepljenju proti oslovskemu kašlju.
Pri otrocih, cepljenih
s cepivom proti Hib, se vnetje možganske opne pojavlja šestkrat
pogosteje kot pri necepljenih otrocih. To je leta 1990 potrdila študija
Shapiroja in Berga iz Finske.
Leta 1997 so v Italiji
prepovedali cepiva, ki so jih uporabljali tudi v Nemčiji, zaradi
tveganja, da bi s cepljenjem prišlo do prenosa bolezni BSE (goveja
spongiformna encefalopatija,
znana kot »bolezen norih krav«) na ljudi. Ker se
je Nemčija po zagotovilih zdravstvenih oblasti takrat nahajala na
območju brez BSE, so se tej italijanski prepovedi zgolj nasmihali.
A tudi potem, ko je histerija zaradi BSE prekoračila nemško državno
mejo, ni bilo nobenega odziva. Očitno se odgovorni na Inštitutu Robert
Koch ukvarjajo z navidez pomembnejšimi zadevami, kot je denimo izdelava
novega cepilnega programa na podlagi zakona o zaščiti pred
nalezljivimi boleznimi ali pa z ukrepi, kako bi izolirali šoloobvezne
otroke, ki so zboleli za ošpicami.
V
nemškem zdravniškem listu »Arznei Telegramm« se
pritožujejo, da za novo šestkratno kombinirano cepivo Hexavac in
Infanrix Hexa (cepivo s šestimi sestavinami: proti davici, tetanusu,
oslovskemu kašlju, Hib, otroški paralizi in hepatitisu B) niso bile
opravljene študije s kliničnimi izsledki. Tako ostaja odprto, kako
zmanjšane koncentracije protiteles proti hepatitisu B in Hib vplivajo
na dejansko zaščito pred boleznimi, dokler ne bodo izdelane dolgoročne
študije s kliničnimi ugotovitvami.
Na te študije bo
»Arznei Telegramm« bržkone moral zaman čakati vsaj še nekaj
časa. Kajti cepivo bodo medtem preizkusili kar na naših otrocih. Doslej
se nad tem ravnanjem še ni nihče
zgražal. Pravzaprav naj bi vsako zdravilo - in cepivo ni nič
drugega - pred uporabo testirali. Ali bodo starši z veseljem dali
na voljo svoje otroke? Vendar, kdo izmed njih se tega sploh zaveda?
Dodatki v cepivu proti Hib
V
Nemčiji so cepljenje uvedli marca 1990, v Švici 1990, v Avstriji pa
1992. Od države do države cepijo od 2. oziroma 3. meseca starosti. Če
otroka cepijo po 18. mesecu starosti, zadostuje eno samo cepljenje. To
je jasen znak, da imunski sistem pred to starostjo ni dozorel.
Odvisno od
proizvajalca cepivo vsebuje: prečiščen kapsularni polisaharid bakterije
Haemophilus influenzae tipa B (okrog 25 mikrogramov), ki je spojen s
prečiščenim toksoidom davice (18 mikrogramov) ali toksoidom
tetanusa. Vsebuje tudi tiomersal (derivat živega srebra),
aluminijev hidroksid in fenoksietanol.
(Opomba: V Sloveniji
uporabljamo cepivo Hiberix, ki vsebuje10 mcg prečiščenega kapsularnega
polisaharida (PRP), kovalentno vezanega na 30 mcg tetanusnega toksoida,
10 mg laktoze in 4,5 mg natrijevega klorida (navadna sol)).
Na Aljaski so v žrelu 10 % cepljenih otrok našli bakterije Hib in od
leta 1996, kljub intenzivnim cepilnim akcijam, narašča število okužb s
Hib. Leta 1998 je na Nizozemskem, kljub temu, da so bili
predpisano cepljeni, pet otrok zbolelo za hudo obliko Hib. Tudi v
Nemčiji je redno prizadet velik delež otrok, ki so popolnoma cepljeni.
Leta 1997 jih je bilo šest popolnoma in dvanajst deloma cepljenih med
27 obolelimi. V nekaterih primerih so ugotovili, da so otroci, ki so
jih v bolnišnice sprejeli zaradi meningitisa po Hib, imeli zelo visoke
vrednosti titra - protiteles proti Hib, in da do ponovnega porasta
protiteles med njihovim bolnišničnim zdravljenjem ni prišlo. Kar
pomeni, da visok delež protiteles ne ščiti pred boleznijo, oziroma, da
zaradi nižje vrednosti protiteles ni nujno, da bomo brezpogojno
zboleli. So tudi otroci, mlajši od enega leta, ki imajo protitelesa
proti Hib, ne da bi preboleli
meningitis po Hib. Nelson je leta 1979 dejal: »Zaenkrat še ni
jasno,
zakaj ima večina otrok, ki so okrevali po Hib meningitisu, nizko raven
protiteles proti Haemophilus influenzae.« Na tem primeru je
povsem jasno, da preštevanja protiteles, ki ga uprizarjajo naši
znanstveniki, nima večjega pomena za naše zdravje in življenje.
Cepivo proti Hib je
leta 1993 dobilo nagrado Galenus von Pergamon za »izjemno
inovativno zdravilo«. Žal mi ne dajemo nagrad, sicer bi mu jo
podelili tudi mi. In sicer prvo nagrado kot povzročitelju diabetesa in
dovzetnosti za okužbe.
Slovarček manj znanih izrazov
diabetes tipa I
- je hujša oblika sladkorne bolezni, pri kateri je
bolnik odvisen od dodajanja insulina, saj se tvorba insulina v
bolnikovem telesu skoraj povsem preneha
Guillain-Barréjev sindrom - okvara perifernih živcev,
ki povzroča šibkost in ohromelost vseh udov
T
imunski odziv - odziv, pri katerem se aktivirajo predvsem
limfociti T (imenujemo ga tudi celični
imunski odziv )
B
imunski odziv- odziv,
pri katerem prihaja pretežno do tvorbe protiteles, ki jih
tvorijo limfociti B (zato ga imenujemo tudi protitelesni imunski odziv )
inaktivirana
cepiva - cepiva, ki vsebujejo mrtve povzročitelje bolezni
konjugirano cepivo - cepivo, pri katerem je del bakterijske
ovojnice (npr. polisaharid) kemično vezan na beljakovinski nosilec
placebo
- kemično nedejavna snov, ki jo dajemo namesto zdravil
PRP - polisaharid
(sestavljeni sladkor) s kemijskim imenom poliribosil ribitol fosfat, ki
je sestavni del ovojnice bakterije Hib
PRP- D
- poliribosil ribitol fosfat, vezan na toksoid davice
PRP-T -
poliribosil ribitol fosfat, vezan na toksoid tetanusa
signifikanten - pomemben
toksoid
- neaktiven bakterijski toksin (strupena bakterijska beljakovina);
toksin s kemičnim postopkom spremenimo tako, da ni več strupen, ohrani
pa sposobnost, da spodbuja imunski sistem k tvorbi protiteles
O avtorici:
Anita Petek Dimmer je
socialna pedagoginja in soustanoviteljica društva AEGIS Schweiz. Je urednica
časopisa Aegis Impuls, avtorica knjige Rund um’s Impfen in drugih
publikacij s področja sodobne medicine. V okviru dodatnih izobraževanj
za zdravnike in zdravstveno osebje s področja šolske medicine, naravne
medicine in homeopatije predava v Švici, Nemčiji in Avstriji o
problematiki cepljenja. AEGIS Schweiz združuje starše, strokovnjake s
področja zdravja in zdravnike, katerih cilj
je varovanje zdravja in kritično proučevanje dosežkov sodobne medicine.